NOTA BENE!

Da tavžentroža, ki se je s tem primerom ukvarjala celih 5 let!

Če vas zanimajo podatki, kako so te stvari šle, vam lahko postrežem s tisoči in tisoč strani materialov. Gradiva je za nekaj knjig. Zgodbe imajo svojo rdečo nit in vse niti peljejo k hobotnici, ki se razpreda in vleče rdeče niti za seboj. Stvari za neverjeti! Krivci so na prostosti, kazenske prijave v zaprašenih predalih! Vrana vrani oči ne izkljuva! Z zadevo se je ukvarjal tudi evropski varuh človekovih pravic. 400 okradenih varčevalcev! Nekateri med njimi so že umrli od stresov in hudega, ker so izgubili prav vse, kar so celo življenje nagarali. Mnogi bolehajo brez svojih prihrankov in nerpeskrbljeni. Ta rop je pustil drame za seboj. Odprite forum Dossier korupcija HKS Sicura in se lahko sami prepričate kaj pišejo ogoljufani varčevalci.

Kaj piše en upnik na Dossier korupcija?

Odgovori skupaj z navedkom Odgovor Objavljeno: 11/Marec/2003 ob 12:04

Oddaja TARČA, ki jo je na nacionalni TV (po zgledu POP-TVjevskih Trenj) 25.2.03 spretno vodila novinarka Lidija Hren, je res zadela v črno. Nanjo nas je vabil tudi administrator tega foruma, a je bilo udeležencev že brez nas dovolj. Žal nismo slišali optimističnih napovedi, dobili smo le uradno potrditev tistega, kar neuradno že dolgo vemo: da je policija (tako kot pravosodni in mnogi drugi sistemi) v razsulu, še posebej sektor za gospodarski kriminal, ki mu kadrov kronično primanjkuje, obstoječi redki kriminalisti pa so brez izkušenj in ustreznih znanj (nihče od njih ne premore univerzitetne izobrazbe) in povrh vsega še slabo plačani in nezadovoljni. Torej so pri nas kriminalci ne samo korak, pač pa kilometre pred organi pregona, kateri za nameček delujejo še neusklajeno in so brez ustreznih pooblastil. Ne gre samo za Policijo, pač pa še za kopico raznih dragih "uradov": za preprečevanje pranja denarja, preprečevanje korupcije, itd. Tovrstno stanje bo verjetno trajalo vse dotlej, dokler ne bo privatizirano (beri: nagrabljeno) celotno družbeno (državno) premoženje in takrat bodo novi mega lastniki bolje poskrbeli za zaščito svoje (na lahek način pridobljene) lastnine. Ker zgledi vlečejo, je takšnih privatizacijskih ekspertov (uradno podjetnikov in finančnikov, po domače lumpov) vsak dan več in vedno bolj predrzni so. Ker jim ni nič sveto, so se lotili privatizacije ne samo državnega-nekdaj družbenega bogastva, pač pa so posegli tudi po prihrankih bolj ali manj revnih državljanov. Gre torej za svojevrsten sindrom prerazdelitve (koncentracije) bogastva od revnih k bogatim, torej za nekakšno slovensko verzijo "robinhudovstva". Da to še kako drži, že nekaj let dokazujejo mnoge finančne afere (Dadas, Zdenex, Sofora, CatchTheCash, …) ki so se vse zgodile po podobnem principu in za katere še nihče ni bil kaznovan. Najnovejši hit v tej kategoriji privatiziranja so HKS-i, kjer so ravno tako v neznano poniknile cele milijarde, a se nikakor ne najde konkretnega krivca, kaj šele denarja.
Kaj nam v tej situaciji preostane? Pregovor sicer pravi: "če jih ne moreš premagati, se jim vsaj pridruži". Moj slogan pa je: ko zataji država, se moramo organizirati državljani. Zato pozivam vse (poštene) ljudi dobre volje, da se združimo v skupnem prizadevanju za boljšo državo in prijaznejšo prihodnost. Vsakdo naj prispeva svoj delež, četudi še tako majhen. Le v tem primeru bomo to deželo napravili po meri vseh, ne samo ozke elite. Vabljeni !

Odgovori skupaj z navedkom Odgovor Objavljeno: 11/Marec/2003 ob 12:19

Kako deluje gospodarski oddelek UKP lepo kaže sledeči primer: v začetku leta 2001 sem na UKP na Prešernovi priporočeno poslal pisno prijavo zoper konkretnega storilca gospodarskega prestopka, ki je z nezakonitim ravnanjem oškodoval precej občanov. Zadeva je bila dobro podkrepljena s kopico priloženih dokumentov. Ker po enem letu še nisem dobil odgovora, oz.nisem bil vabljeni na razgovor, sem se konec leta 2001 telefonsko pozanimal pri vodji oddelka za gospodarsko kriminaliteto UKP, ki mi je pojasnil, da zadeve še niso vzeli v roke, saj naj bi obdelovali šele primere iz začetka leta 1999! Zato sem jim pustil še dobro leto in jih šele marca 2003 znova pobaral, če so ovadenega moža že vzeli pod drobnogled. A glej ga zlomka: pošiljali so me od oddelka do oddelka, vloge pa nikjer niso našli. Slučaj ali pravilo? Vsekakor takšne kriminalistične službe ne potrebujemo, saj zadeve zastarajo še preden jih oni sploh začnejo obravnavati!
Ima kdo podobne izkušnje?
prišel-položil-obubožal


Odgovori skupaj z navedkom Odgovor Objavljeno: 12/Marec/2003 ob 11:27

Naj se vrnem nazaj na primer Sicura. V tej HKS in v njeni ustanoviteljici, Zadrugi S z.b.o.(pomeni:brez odgovornosti ustanoviteljev!) je cca 350 varčevalcev pustilo preko 2 milijardi SIT. Danes tega denarja ni nikjer!? V stečajno maso se bo po preverjenih podatkih prililo komaj toliko, da bo (morda) zadoščalo za stečajni postopek, v katerem imajo pri poplačilu vsi prednost pred varčevalci. Še celo tisti, ki so "držali vrečo", torej zaposleni. Kam je denar dejansko poniknil, ne ve nihče, razen storilcev. V kolikor bi policija posredovala pravočasno, torej še preden je afera izbruhnila, bi verjetno lahko prišli do dokumentov, ki bi kazali sporne finančne tokove (pod pogojem, da se ni delalo zgolj z gotovino). Danes vemo, da je policija že davno pred usodnim letom 2002 vedela za nečednosti v Sicuri in je želela posredovati že leta 2001, a je bila zaustavljena. Dovoljenje za preiskavo je sodišče izdalo šele decembra lani in 12.12.02 so se zgodile znamenite hišne preiskave na 19 lokacijah širom Slovenije. Pri tem pa so kriminalisti večinoma naleteli na izpraznjene prostore, brez uporabne dokumentacije. Očitno je bilo nekomu v interesu, da se ne najde ničesar. Dokumentacija, ki je izpuhtela ne bi pokazala le prejemnika naših prihrankov, pač pa bi bila hkrati obremenilno gradivo proti storilcem tega hudodelstva. Odstranjevanje dokumentacije je nasploh priljubljen šport v dej deželi. Kazen za namerno uničenje dokumentov je vsekakor bistveno manjša kot kazen, ki bi akterje doletela na podlagi obremenilne dokumentacije. Torej se je nadejati, da spet nihče ne bo kaznovan. Razen varčevalcev, seveda. Pravna država?
prišel-položil-obubožal


Odgovori skupaj z navedkom Odgovor Objavljeno: 13/Marec/2003 ob 12:28

Mnogi nas (varčevalce HKS-ov) obsojajo, da smo bili nespametni, naivni, celo "požrešni" (Nučič). Kar je najbolj perverzno: takšne obtožbe poslušamo celo od tistih, ki bi morali po službeni dolžnosti skrbeti za normalno funkcioniranje finančnih institucij, kot so HKS-i in za opozarjanje (ozaveščanje, informiranje) varčevalcev.

Naše stališče pa je preprosto: uporabnik kakršnihkoli storitev se ni dolžan poglabljati v finančne izkaze in zakulisje delovanja podjetja, ki mu nudi določeno storitev. Denar varčevalci HKS-ov nismo zaupali nelegalni organizaciji, ali nekemu prevarantu iz malih oglasov. Zaupali smo ga podjetju, ki je bilo uradno registrirano za hranilno-kreditno dejavnost. HKS Sicura je za svoje poslovanje morala izpolnjevati vse predpisane zakonske in druge formalne obveznosti, pri čemer pa je - kot specifična organizacija - morala biti podvržena kontroli pristojnih nadzornih organov, najsi bo to Banka Slovenije, MF, Urad za preprečevanje pranja denarja, ali pa ustrezne inšpekcijske službe. Le poglejmo, kako so zakonsko in institucionalno zaščiteni mali delničarji! Nikomur, ki vlaga svoj denar v uradno registrirano finančno organizacijo, ni potrebno biti doktor ekonomskih znanosti ali finančni ekspert. Nase mora prevzeti le rizik nepredvidenih tržnih nihanj, ki lahko na dolgi rok zmanjšajo (ali povečajo) donos njegovega kapitala. Vendar mora delovanje biti transparentno in predvsem - nadzorovano! Kdo je zatajil v primeru HKS-ov? Nas - uporabnike - to pravzaprav ne sme zanimati. Denar moramo dobiti nazaj, pa četudi od BS, MF, ali kar od države Slovenije, če se na koncu izkaže, da nadzora ni dolžan opravljati nihče, oz. da je zakonodaja v tej smeri pomanjkljiva. Seveda pa nas nihče ne bo poplačal prostovoljno, ampak se bodo vsi otepali svoje odgovornosti z vsemi štirimi, kar BS že nekaj mesecev preventivno počne. Obremenilno dokumentacijo že marljivo zbiramo in če bo treba, bomo po pravico šli tudi v Strassbourg.

Ali je potreben še kakšen komentar?

JANEZ JANŠA na seji Državnega zbora 2004: Spoštovani gospod predsednik vlade! Tukaj imam pismo s številnimi podpisi, ki so vam ga pisali ogoljufani varčevalci Sicure potem, ko ste na zadnji januarski seji odgovarjali na moje vprašanje s tem v zvezi. V njem pravijo, da so ogorčeni in razočarani nad vašimi odgovori v državnem zboru. Povedali ste, da ste se zavzeli za to, da se ljudem ustrezno pomaga, kadar so ogoljufani in vas sprašujejo, kdaj ste se v tem času zavzeli za rešitve in poplačilo oropanih varčevalcev Sicure in številnih drugih primerov. Podpisniki pravijo, da v tem času vlada ni storila nič.

Za osvežitev spomina naj povem, da so januarja leta 1993 Vladimir Slejko, ki je bil takrat funkcionar LDS v Postojni, Andrej Sever in Sašo Čačovič ustanovili delniško družbo Optimizem holding. Aprila 1993 je izbruhnila znana afera Optimizem, v katero je bil do vratu vmešan tudi sedanji generalni
direktor LDS Bogdan Biščak. Vložene so bile kazenske prijave, zaradi številnih različnih kaznivih dejanj. Takratni finančni minister Gaspari je javno izjavil, da bo odstopil, če bo državno premoženje v tem primeru odškodovano za en sam tolar. Bilo jo je oškodovano za visoke vsote, Gaspari ni odstopil in tudi nikomur od vpletenih se ni nič zgodilo. Postopki so se
večinoma razvlekli in zastarali. Optimizem so lastniki razdelili na tri podsisteme: na menjalnice, hranilno-kreditne ustanove, kot je bila Sicura, in borzno posredniške hiše, kot je bila BHP d.o.o. Več ali manj isti ljudje so mirno nadaljevali z nečednimi posli. Kasneje se jim je pridružil še Boštjan Šoba, znan iz podkupovalne zgodbe nekdanjega državnega sekretarja Borisa
Šuštarja. Zaganjali so nova podjetja, jih poganjali v stečaj in ponovno odpirali nova. Za njimi so ostajali ogoljufani upniki in poslovni partnerji, oblast pa se v tem času ni zganila, še več. BHP d.o.o je 21. decembra 1994 dobilo od agencije za trg vrednostnih papirjev dovoljenje za opravljanje poslov
z vrednostnimi papirji. Strokovni svet agencije je sicer ugotovil, da vloga ni popolna, a je dovoljenje vseeno izdal. V senatu, ki je odločil izdajo dovoljenja, so bili štirje člani, med njimi tudi gospod Anton Rop. Torej bo le držalo, da pa ste dejali januarja, če ste bili v tej zadevi aktivni, mislim pa da ne na strani ogoljufanih varčevalcev, temveč tistih, ki so goljufijo vsaj
posredno z izdajo takšnih odločb omogočili.

Zanima me:

Ali je vlada vendarle v tem času zadnjega meseca kaj storila, da se popravi škoda varčevalcem Sicure, Zdeneksa in vseh ostalih afer, o katerih ste govorili januarja?

Iz MAG-a

Konec leta 2003 začeti stečajni postopek v hranilno-kreditni službi Soča iz Nove Gorice formalno še ni končan, toda blizu dvesto varčevalcev iz stečajne mase je že dobilo svoje poplačilo – zgolj dva odstotka ali 27 milijonov tolarjev od skupaj 1,4 milijarde priznanih terjatev. Raziskali smo, zakaj Banka Slovenije ni pravočasno ustavila nepreglednega in negospodarnega poslovanja HKS Soča, in ugotovili, da je novogoriško sodišče pri stečajnem postopku ravnalo v škodo varčevalcev in da tožilstvo ustanovitelja in nekdanjega direktorja te službe Jožefa Janežiča še vedno ni spravilo na klop za obtožence.

V uredništvu se je oglasilo nekaj obupanih varčevalcev Soče, ki so v tej hranilniški ponikalnici izgubili prigarane prihranke. Prvi udarec jim je zaradi negospodarnega poslovanja z njihovim denarjem zadal nekdanji direktor Jožef Janežič, ki je na začetku devetdesetih v skladu z zakonom o hranilno-kreditnih službah ustanovil hranilnico in varčevalce privabljal z višjimi obrestmi od bančnih. Drugi udarec so dobili od Banke Slovenije, ki bi morala po zakonu o bankah in hranilnicah iz leta 1991 njegovo poslovanje nadzorovati, vendar ga ni. Sledil je udarec novogoriškega okrožnega sodišča pod vodstvom Darinke Kogoj. Potem ko je 30. januarja 2002 prejelo predlog BS za uvedbo stečaja nad HKS Soča, bi ga namreč po zakonu o bančništvu moralo začeti v treh delovnih dneh. Namesto tega je pri ustavnem sodišču vložilo pobudo za ugotavljanje skladnosti zakona o bančništvu z ustavo in s tem zavleklo začetek postopka kar za 21 mesecev, do 4. novembra 2003. S tem so sodniki kršili eno temeljnih načel stečajnega postopka, načelo hitrosti. Kot posledica je bilo premoženje varčevalcev dodatno oškodovano, saj je lahko Janežič v tem obdobju še naprej nenadzorovano gospodaril z njihovim denarjem. Toda žalostna zgodba o ukrepanju državnih organov v opisani zadevi se tu še ne konča. Čeprav je novogoriško tožilstvo prve prijave sumov kaznivih dejanj, povezanih s HKS Soča, prejelo že pred tremi leti, zoper Janežiča ni vložilo še nobene obtožnice (med postopkom pa je naredilo nekaj napak, ki dokazujejo neprofesionalno delo). Vladni funkcionarji na čelu s premierjem Janezom Janšo, ki je pred volitvami 2004. eldeesovce v parlamentu spraševal, kdaj bodo začeli poravnavati krivice varčevalcem hranilno-kreditnih služb, si zdaj umivajo roke in zadeve prepuščajo »neodvisnima« tožilstvu in sodstvu.

Pasivnost centralne banke. Banka Slovenije bi morala vse od začetka ustanav-ljanja hranilno-kreditnih služb v zgodnjih devetdesetih nadzorovati njihovo poslovanje. Predvsem bi morala preverjati ročnost in časovno usklajenost zbranih vlog na eni strani in finančnih naložb na drugi, kot je v prispevku za Večer že pred štirimi leti ugotavljala Romana Logar, nekdanja direktorica Službe družbenega knjigovodstva. Če bi osrednja bančna ustanova ugotovila, da kršijo pravila in da njihova poslovna razmerja ogrožajo varnost hranilnih vlog, bi morala obvestiti parlament in predlagati spremembo zakona. Pri nadzoru nad HKS bi morala biti še posebno previdna, saj zanje zakon iz leta 1990 v nasprotju z drugimi hranilnicami, ustanovljenimi pozneje, ni določil najmanjšega dovoljenega osnovnega kapitala in načina oblikovanja jamstvenega kapitala, temveč je predpisal le zgornjo mejo dolgoročnih naložb in plasmajev (do polovice zbranih hranilnih vlog) in najmanjšo likvidnostno rezervo (do pet odstotkov hranilnih vlog). Za hranilne vloge »navadnih« in poštnih hranilnic, ustanovljenih po zakonu o bankah in hranilnicah iz leta 1991, je vse do 1. januarja 2001 jamčila država, medtem ko je za hranilne vloge v HKS veljalo, da zanje država jamči zgolj subsidiarno, pa še to le, če prej pridobijo bančno jamstvo. HKS Soča takega zavarovanja vlog ni dobila od nobene banke, prav tako ne propadli Slovenska hranilnica in posojilnica iz Kranja ter HKS Sicura iz Ljubljane, tako da oškodovani varčevalci na tej podlagi od države ne morejo izterjati nič. Hranilno-kreditnih služb brez bančnega jamstva je bilo skoraj pol, toda centralna banka pod vodstvom Franceta Arharja se dolgo ni zganila. Nasprotno, čakala je vse do usklajevanja naše bančne zakonodaje z evropskim pravnim redom. Državni zbor je 1999. sprejel zakon o bančništvu, ki je tudi za te službe predpisal najmanjši osnovni kapital – 220 milijonov tolarjev. Toda BS je še dve leti tiščala glavo v pesek pred katastrofalnimi razmerami v omenjenih službah, kar je bilo za tisoče varčevalcev usodno. A po oceni Logarjeve izpred štirih let so bile temeljne napake storjene že na začetku devetdesetih: »Če bi v BS od leta 1991 naprej za zunanje nadziranje HKS zaposlili povprečno samo šest do osem usposobljenih bančnih inšpektorjev, bi bile lahko vse vsako leto pregledane. In to z zanemarljivimi stroški, povrhu vsega pa jih sme BS zaračunati samim HKS.«

Alarmni zvonec. Oškodovanim varčevalcem HKS Soča je uspelo priti do internega dokumenta BS, iz katerega je razvidno, da so tam že junija 2001 (tri mesece po tistem, ko je guvernerski stolček zasedel sedanji guverner Mitja Gaspari) iz poročil posameznih HKS vedeli za »izredno nevarno obnašanje in odstopanje od ravnanja dobrega bančnika«, kot je med drugim zapisala uslužbenka centralne banke Vida Majcen, strokovnjakinja za bančništvo in hranilništvo. Pozvala je k čimprejšnjemu ukrepanju, da bi zaščitili naivne vlagatelje, sicer bodo zbrani zneski narasli v več milijard. »HKS Sicura in Soča sta verjetno le vmesna člena oziroma vaba za financiranje lastnih podjetij ustanoviteljev; ali bodo taki ustanovitelji, ki so visoko zadolženi pri HKS, sposobni tej službi priskočiti na pomoč, če bo v težavah?« Njeni strahovi iz junija 2001 so se pozneje, ob stečaju navedenih hranilnic, žal izkazali za utemeljene. Majcnova je takrat BS predlagala ukrepe za uresničevanje pravil o obvladovanju tveganj pri spornih HKS, mi pa smo guvernerja Gasparija vprašali, zakaj niso tema hranilnicama že sredi leta 2001 določili izredne uprave ali zanju odredili prisilne likvidacije. Odgovoru so se na BS izognili z razlago, da je »stečaj HKS Soča stvar tožbe, zato ga Banka Slovenije do odločitve sodišče kot stranka ne more komentirati« (varčevalci so zaradi nenadzora in opustitve dolžnega ravnanja zoper BS lani vložili odškodninsko tožbo). Dodali pa so, da presoja o ukrepanju nadzornega organa ne more temeljiti zgolj na enem internem dokumentu.

Varuh krivic. BS je namesto tega 30. januarja 2002 novogoriškemu okrožnemu sodišču predlagala stečajni postopek v HKS Soča. Predlog je dobil v roke sodnik Ervin Šuligoj, ki bi moral v treh delovnih dneh izdati sklep o začetku stečajnega postopka (proti temu ni dovoljena pritožba). Toda stečajni senat pod Šuligojevim vodstvom tega ni storil. Direktor Soče Jožef Janežič je namreč na ustavnem sodišču vložil zahtevo za ugotavljanje skladnosti zakona o bančništvu z ustavo, zato je novogoriško sodišče 22. februarja 2002 postopek prekinilo. Sklep o tem je višje sodišče v Kopru maja 2002 razveljavilo, toda stečaj se niti potem ni začel, kajti stečajni sodnik je sam sprožil postopek za ugotavljanje skladnosti zakona z ustavo. Kot nam je pojasnila tedanja in sedanja predsednica novogoriškega sodišča Darinka Kogoj, mora sodišče, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, zadevo ustaviti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Stečaj je zato uvedlo šele po 21 mesecih, novembra 2003, potem ko je ustavno sodišče končno ugotovilo, da zakon o bančništvu ni v neskladju z ustavo. Kot poudarjajo varčevalci, je HKS Soča prve mesece skoraj dveletnega zavlačevanja še naprej prodajala certifikate (listine o vplačanih depozitih), čeprav je obstajala velika verjetnost, da jih ne bo zmogla unovčiti, v zadnjih 17 mesecih pa naj bi jih poplačevala svojevoljno, tako da so izbrani varčevalci dobili vrnjene vse depozite, večina pa nič. Skratka, sodišče pod vodstvom Kogojeve se je iz varuha zakonitosti prelevilo v varuha negospodarnega poslovanja, katerega posledica je bilo še večje oškodovanje varčevalcev. Eden od njih je o tej krivici marca letos obvestil tudi kabinet predsednika vlade, kjer so odgovor poiskali pri pravosodnem ministru Lovru Šturmu. Ta je o ravnanju sodnikov med drugim zapisal: »Vendar pa bi bilo težko govoriti o tem, da je sodišče zavlačevalo s postopkom…«

Tožilsko sprenevedanje. Podobno sprenevedavo ravna tudi novogoriško okrožno tožilstvo pod vodstvom Branke Oven. Potem ko so ovadbo zoper Jožefa Janežiča leta 2003 vložili oškodovani varčevalci, v začetku naslednjega pa še BS, je tožilka Damjana Bandelj oktobra 2004 zoper njega zahtevala preiskavo glede suma poslovne goljufije, ponareditve ali uničenja poslovnih listin ter zlorabe položaja ali pravic, »pozabila« pa je na preiskavo zaradi suma povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem, ki ga je prav tako vsebovala prijava BS. To je povsem naključno konec preteklega leta opazil eden od oškodovanih varčevalcev in opozoril centralno banko. Na poziv BS je Bandljeva februarja letos končno predlagala razširitev sodne preiskave tudi za to kaznivo dejanje. Po naših podatkih se v tej zadevi še vedno ni začela, v primeru prej omenjenih kaznivih dejanj pa še poteka (začela se je šele po lanskih sodnih počitnicah), torej zoper Janežiča za zdaj ni vložena niti ena obtožnica.

Pot denarja. Na vprašanje, kam je poniknil njihov denar, varčevalci odgovarjajo, da ga je gotovo precej izginilo pri dolžnikih HKS Soča, saj naj bi ta velike vsote posojala posameznikom in podjetjem, ki niso bili kreditno sposobni. Toda negospodarno ali celo goljufivo poslovanje direktorja Janežiča je nekaj povsem drugega od neučinkovitega ravnanja državnih ustanov, ki bi ga morali bodisi preprečiti (BS) ali nato zagotoviti ublažitev posledic za varčevalce (novogoriško sodišče). Obe sta padli na izpitu, toda zgodba o odgovornosti njunih ključnih funkcionarjev in države se je šele dobro začela.

NENAD GLÜCKS
Skupina poslancev je vložila zahtevo za sklic izredne seje o korupciji, klientelizmu in pranju denarja v povezavi med vlado in pomembnimi gospodarskimi družbami
DRŽAVNI ZBOR

REPUBLIKE SLOVENIJE

SKUPINA POSLANK IN POSLANCEV

Ljubljana, 21. maj 2004

DRŽAVNI ZBOR

REPUBLIKE SLOVENIJE

PREDSEDNIK

g. Borut Pahor

ZADEVA: Zahteva za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije

Na podlagi 85. člena Ustave RS ter prvega odstavka 58. člena Poslovnika Državnega zbora RS (Uradni list RS, št. 35/2002) podpisani poslanke in poslanci zahtevamo, da skličete izredno sejo Državnega zbora najkasneje v 15 dneh po vložitvi zahteve z naslednjim

DNEVNIM REDOM:

1. Problematika korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med vlado RS, javnimi podjetji oz. gospodarskimi družbami v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v RS ter problematika učinkovitosti državnih organov pri preprečevanju velikih goljufij in naklepnih stečajev hranilnic (gradivo je v zahtevi za sklic izredne seje)

RAZLOGI ZA SKLIC IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA:

V skladu s 3. odstavkom 58. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije vam razloge za obravnavo te točke na izredni seji DZ oz. gradivo, o katerem naj odloča Državni zbor RS posredujemo v prilogi zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije.

GRADIVO K TOČKI 1. ZAHTEVE ZA SKLIC IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE

1. točka dnevnega reda:

Problematika korupcije, klientelizma in pranja denarja v povezavah med Vlado RS, javnimi podjetji oz. gospodarskimi družbami v večinski državni lasti ter politiki vladajočih strank v RS ter problematika učinkovitosti državnih organov pri preprečevanju velikih goljufij in naklepnih stečajev hranilnic

V skladu s Poslovnikom DZ predlagamo, da se ob obravnavi te točke dnevnega reda na sejo DZ povabijo:

- Generalnega državnega tožilca ali njegovega namestnika

- Predsednika državne revizijske komisije

- Predsednika uprave Telekoma

- Predsednika uprave Mobitela

- Predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča

- Nekdanjega direktorja Telekoma Marjana Podobnika

- Predsednika uprave Pošte Slovenije g. Alfonza Podgorelca

- Nekdanjega direktorja uprave RS za Telekomunikacije g. Zvonka Bajca

- Nekdanjega državnega sekretarja na MPZ g. Mira Rozmana

V imenu predlagateljev bodo to točko dnevnega reda na seji DZ predstavili Janez Janša, dr.Andrej Bajuk in Sašo Peče.

Obrazložitev:

I.

Slovenijo so v zadnjih letih pretresali številni škandali, od stečajev hranilnic, SIB banke do Sigme in Oriona, katerih skupne značilnosti so bile naslednje:

- lopovščina je praviloma prišla na dan zaradi pritožb prizadetih, novinarskih raziskovanj ali vprašanj opozicije v parlamentu

- v malverzacije in lopovščine so bili praviloma vmešani posamezniki iz ali blizu oblastni politiki

- preiskovalni organi so se praviloma vključili v preiskavo šele po pritisku javnosti in opozicije (npr. SIB)

- prizadeti oz. oškodovanci praviloma niso dobili nazaj svojega premoženja, ali pa je bila poprava škode omejena na ljudi z zvezami z oblastno politiko (primer Zbiljski gaj)

- osumljeni korupcijskih ravnanj ali tisti, ki so se neposredno okoristili z lopovščinami, so praviloma obdržali tako pridobljeno premoženje

- nobena velika lopovščina, odkrita v zadnjih desetih letih, še ni doživela pravnomočnega sodnega epiloga, po katerem bi bili obsojeni najbolj odgovorni

To je skupna značilnost vseh velikih afer zadnjega desetletja v Sloveniji:

1. RDEČI KRIŽ. V afero Rdeči Križ so bili neposredno vmešani člani oblastnih strank (generalni sekretar RK je bil celo kandidat ZLSD na državnih volitvah), denar RK se je posojal brez meril po osebnih in političnih zvezah, izplačevale so se neupravičeno visoke plače in nagrade. Afera je močno škodovala ugledu humanitarnih organizacij v Sloveniji. Trajalo je mesece, da je prišlo do kadrovskih menjav v organizaciji. Nihče ni bil nikoli aretiran ali priprt. Preiskovalni postopek je bil začet z veliko zamudo. Sodnega epiloga še vedno ni nikjer na vidiku.

2. ELAN. V začetku leta 1990 je begunjsko podjetje Elan doživelo finančni zlom. Kriminalisti so vložili 29 kazenskih ovadb, med drugim zaradi suma zlorabe pooblastil, položaja in pravic odgovorne osebe, neupravičene uporabe ter ponarejanja in uničevanja poslovnih listin, povzročitve stečaja, dejanja goljufije. Nihče od odgovornih ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen. Sodnik Anton Šubic je eno od sodb namerno pisal toliko časa, da so potekli vsi roki. Potem se je z zadevo Elan ukvarjala parlamentarna preiskovalna komisija, ki je ugotovila, da je uprava (Uroš Aljančič in Pavel Koder) prenesla kapital na by-pass podjetja. Državljani RS in varčevalci Les banke so bili oškodovani za tisoče milijonov tolarjev. Škoda jim ni bila nikoli povrnjena. Po ponovnem nakupu Elana od hrvaškega lastnika in sanaciji podjetja z državno pomočjo si je nova uprava Elana, ki jo je postavila vladna institucija, izgovorila nagrado v višini 1,4 mlrd tolarjev za prvi dve leti oz. 3 mlrd za 4 leta. Vlada si je ob takšni zlorabi javnih sredstev zatiskala oči, vladne institucije pa so prelagale odgovornost ena na drugo.

3. PRIMER PETEK. Zaradi svojega profesionalnega novinarskega dela in razkrivanja koroškega gospodarsko - kriminalnega podzemlja je bil Miro Petek konec februarja 2001 brutalno napaden in močno poškodovan. Primer se je na policiji in tožilstvu dolgo časa omalovaževal in šele po letu dni in selitvi iz Slovenjgraškega sodišča na Mariborsko je bilo kaznivo dejanje povzročitve posebno hudih telesnih poškodb prekvalificirano v poskus umora. Pravzaprav je organe pregona k večji aktivnosti prisilila šele opozicija z napovedjo ustanovitve ter aktivnim delom preiskovalne komisije ter večja angažiranost stanovskih kolegov Mira Petka, ki so zaprosili za pomoč mednarodno zvezo novinarjev. Po dolgi preiskavi je stekel sodni proces proti domnevnim izvajalcem poskusa umora, medtem ko proti naročnikom ni stekel še noben postopek.

4. NLB – SIGMA. Revizijska družba Accenture je ocenila, da bi moral biti proračun informacijskega sistema Sigma, za katerega so do konca 2002 v NLB porabili čez 18 milijard tolarjev, manjši za okoli 30 odstotkov. Kljub velikanskim stroškom sistem dolgo časa ni deloval, kar je povzročilo velike težave komitentom in uslužbencem največje slovenske banke. Kljub očitnemu sumu nevestnega poslovanja ter jasnim indicem kaznivih dejanj ni stekla nobena preiskava, predsednik uprave NLB pa je za »nagrado« dobil celo višji položaj pri bančni skupini KBC, tretjinski lastnici NLB.

5. SKLAD ZA IZGRADNJO NOVE PEDIATRIČNE KLINIKE. Nepravilnostih je razkril tednik Mag. Predsednica uprave Ustanove sklada za izgradnjo nove pediatrične klinike in podjetnik, ki je bil hkrati član sklada, sta sklenila škodljivo depozitno pogodbo za posojilo na odpoklic. Na sodišču je podan obtožni predlog zoper oba odgovorna, a sodnega epiloga ni nikjer na vidiku. Vpletene so iste osebe kot pri aferi Rdeči križ.

6. VIATOR & Vektor – nakup in prodaja Sistemske tehnike. Sume nezakonitosti je razkril tednik Mladina. Vlada je prodala 80 odsototni delež koroškega podjetja Sistemska tehnika zasebnemu podjetju VIATOR˛&VEKTOR za 460 milijonov SIT. V&V je nato delež prodal avstrijskemu podjetju Steyr za bistveno večjo ceno. Vlada je tako prodala edini donosen del slovenske vojaške industrije podjetju, ki je povezano s politiki LDS in ZLSD ter ostalimi vpletenimi iz afere SIB. Vlada je naredila notranjo revizijo in sporočila, da je bilo s prodajo vse v redu. Noben preiskovalni postopek ni stekel kljub očitnemu oškodovanju državnega premoženja.

7. MESTNA OBČINA LJUBLJANA. Na nepravilnosti v MOL je neprestano opozarjala mestna opozicija. Revizijska hiša je v poročilu računovodskih izkazov za leto 2002 ugotovila, da poleg tega, da je bil proračun oškodovan za najmanj 5,6 milijarde tolarjev, potrebno pa je prišteti oškodovanje pri prodaji in nakupu SIB (3,5 mlrd SIT), našla vrsto nepravilnosti in dokaze negospodarnega ravnanja, najbolj sporno je kupčkanje z zemljišči (neurejene evidence, nakup zemljišča za gradnjo nogometnega stadiona, veriženje z zemljišči na Taboru, Nebotičnik, Trnovo, Komenskega cesta). Veliko nepravilnosti je pri naložbah v Holding Ljubljana, dokapitalizacije Gospodarskega razstavišča, prenosu premoženja v last javnega podjetja VO-KA..., neurejene so terjatve, njihovo uskaljevanje in izterjatve.... Nobena preiskava ni stekla, nobenih ovadb ni bilo vloženih s strani tožilstva, odgovorni za nezakonita ravnanja skoraj v celoti še naprej opravljajo svoje funkcije.

8. SIB. Svetniška skupina SDS je v začetku leta 2002 poslala številne prijave o oškodovanih v SIB banki oz. pri prodaji delnic SIB banke Energetiki. Na zahtevo opozicije je lani aprila in letos marca državni zbor opravil izredno sejo. Slovenska investicijska banka je bila že na samem začetku (leta 1990) ustanovljena kot politična banka z vidnimi člani ZLSD na čelu. Iz poslovnega poročila o poslovanju banke v preteklih letih je razvidno, da je JP Energetika ob nakupu banke delnice močno preplačala, banka pa bi brez tovrstnega prevzema in svežega kapitala že takrat propadla. Za poslovanje banke so značilne še dvomljive terjatve in odpisi le teh. Šele po pritisku opozicije in javnosti je stekla omejena preiskava, ki se je zaključila že konec leta 2003, ne da bi segla do tistih, ki so sporne odločitve sprejemali in vsi po vrsti spadajo med visoke sedanje ali nekdanje funkcionarje LDS in ZLSD.

9. ORION. Na afero je opozorila POP TV, na zahtevo opozicije pa je marca letos državni zbor opravil izredno sejo. Analiza dogodkov v Orionu in Pay Consultingu kaže, da sta družbi v preteklih letih kršili slovenske predpise in da obstaja utemeljen sum velike davčne utaje. Osnova afere so goljufiva oderuška posojila, s katerimi so bili kreditojemalci pripeljani na rob eksistence ter nenavadni posli nekaterih notarjev. Po mnenju pravnih strokovnjakov so se opravljali tudi mnogi navidezni posli. Z družbo Orion je sodelovala tudi vladajoča LDS (najem avtomobilov). Preiskava je stekla z veliko zamudo, preiskovalci pa so ob zapoznelih hišnih preiskavah ugotovili, da je bilo veliko dokumentacije odnešeno v tujino.

10. FALCON. Afero je pred javnostjo razgali dnevnik Delo. Vlada je z nakupom prerazkošnega vladnega letala Falcon 2000 oškodovala državni proračun za veliko vsoto. Nakup razkošnega letala je bila zgrešena investicija, kar je priznala tudi sama vlada, ki je potem dala letalo v najem (za 125 tisoč dolarjev na mesec). Izračuni neodvisnih ekonomskih strokovnjakov kažejo, da je bila tudi najemna pogodba sklenjena v škodo davkoplačevalcev. Odgovornosti za zgrešeno investicijo ni prevzel nihče, nobena preiskava ni stekla niti v zvezi z sumi o sporni oddaji letala v najem.

11. ZBILJSKI GAJ. V aferi Zbiljski gaj, ki so jo novinarjem in opoziciji razkrili prizadeti, je neznano kam izginila večina od desetih milijard tolarjev, za kolikor naj bi upniki prijavili terjatev v stečajnem postopku Meblesa. Kriminalisti raziskujejo, kam so izginile kupnine za stanovanja, s katerimi bi morala investitorja vračati posojila. Kupci stanovanj so bili opeharjeni in brez prave zaščite države, razen par redkih izjem, ki so blizu vladajoči garnituri. Septembra lani so bile podane kazenske ovadbe zaradi zlorabe položaja zoper nekdanje vodstvo meblesa IMS in nekdanje vodstvo Doma starejših občanov v Medvodah. Kljub vladnim obljubam se reševanje problema ne premakne nikamor.

12. ZAVAROVALNICA TRIGLAV. Člani vodstva Zavarovalnice Triglav so se odločili, da bodo sami sebi prodali deleže Zavarovalnice Triglav. Nato so leta 2002 delno prodali svoje deleže, odkupil jih je DU Triglav. Cena naj bi dosegla 11-kratnik nominalne prvotne cene oz. po nekaterih informacijah kar 22-kratnik. Predsednici uprave so v Zavarovalnici Triglav potem, ko so jo skupaj s članom uprave razrešili, podarili tudi milijonsko odpravnino v višini 54 milijonov. Ostal ji je tudi znaten lastniški delež, ki prav tako prinaša milijonske dividende. Po dolgem oklevanju in čakanju so bile podane kazenske ovadbe zoper predsednico uprave zaradi suma gospodarskega kriminala. Postopek pa se ni doslej premaknil nikamor.

13. AFERA STEČAJNI UPRAVITELJI – PODJETJE POMPE. Po pritožbah oškodovancev je stekla kriminalistična preiskava, povezana s 785 milijonov tolarjev težkim finančnim škandalom, ki so ga povzročili štirje mariborski stečajni upravitelji. Ti so zasebnemu podjetju Pompe iz Maribora posojali denar iz stečajne mase propadlih mariborskih podjetji, sedaj pa tega denarja ne morejo izterjati. Pompetu so posodili okoli 800 milijonov tolarjev, denar je prišel med drugim iz Tama, Aerodoroma Maribor, Gradisa... Danes dolgovi Pompeta znašajo 3,9 milijarde tolarjev. Družba Pompe je vložila predlog za prisilno poravnavo. Preiskava je počasna, zaplemb nezakonito pridobljenega premoženja ni niti v preventivnem smislu, že tako oškodovani brezposelni nekdanji delavci mariborskih podjetij izgubljajo še možnost delnega poplačila neizplačanih plač iz stečajne mase.

Predvsem po zaslugi preiskovalnih novinarjev so bile odprte še številne druge gospodarsko – kriminalne in korupcijske zadeve, med katerimi je edino v primeru preiskave v Komunali Novo mesto nastal vtis, kot da se preiskovalni organi problema lotevajo z vso resnostjo in brez sumov političnega vpliva. Česa podobnega ne moremo trditi za primere sumov korupcije pri preiskavi zlorab delitve avtoprevozniških dovolilnic, nakupu državnega stanovanja nekdanjega generalnega sekretarja LDS, lastninjenju BTC, operacijskih mizah v KC, aferi Šuštar itd.

Prav tako niso dobile sodnega epiloga številne starejše gospodarsko-kriminalne ali finančno – kriminalne afere (nekatere omenjamo posebej), ki so bile pretežno odkrite pri reviziji lastninjenja s strani nekdanje SDK, kajti oblastna naveza LDS – ZLSD je celo s spremembo kazenskoprocesne zakonodaje preko skrajševanja zastaralnih rokov za tovrstna kazniva dejanja onemogočila sodni razplet ter posledično tudi povrnitev škode oškodovancem. Tako so brez sodnega razpleta ali celo brez preiskave ostali primeri črpanja ogromnih sredstev iz bančne skupine LB, primer Primex, brežiški Hypoco, oškodovanje več kot 400 ljudi v primeru Cardo, oškodovanje tisočev v primeru DADAS, malverzacije povezane z igralnico HIT, Metalka Commerce, Ona On, Optimizem, stečaji številnih hranilnic, Slovin, Smelt, Tam, Stanovanjski sklad, Videm Krško, nakupu policijskega čolna itd.

II.

Mednarodni inštitut za razvoj menedžmenta (IMD), s sedežem v Švici, je že šestnajstič izdal svoje letno poročilo o relativni konkurenčnosti gospodarstev držav, med katerimi je že več let vključena tudi Slovenija. V tem zadnjem poročilu v katerem je vključenih 9 regij in 51 držav, se je Slovenija uvrstila na 45. mestu, kar predstavlja padec za 10 mest v zadnjih dveh letih (2000: 36, 2001: 38, 2002: 35, 2003: 40 ter 2004: 45).

To obširno analitično in primerjalno delo, ki je postalo neizogibna referenca za državnike, podjetnike in strokovnjake po celem svetu, temelji na merjenju 327 dejavnikov, ki vplivajo na konkurenčnost določenega gospodarstva. Ti dejavniki so združeni v 4 sklope preko katerih se meri ne samo globalna učinkovitost gospodarstva marveč tudi učinkovitost vlade (»government efficiency«), podjetniška učinkovitost (»bussiness efficiency«) in razpoložljive infrastrukture (temeljne, znanstvene in tehnološke, vključno z zdravstvenimi indikatorji ter prevladujočim vrednostnim sistemom).

Glede na to, da se je Slovenija uvrstila na 45. mesto te lestvice, je pomembno razkriti kateri so tisti dejavniki, ki v zadnjih letih vplivajo negativno. Globalna učinkovitost gospodarstva se je relativno izboljšala saj se je po njej Slovenija uvrstila na 33 mesto, kar je nad povprečjem prejšnjih štirih let (2000: 35, 2001:39, 2002: 31, 2003: 41 ter 2004: 33). In čeprav po razporeditvi razpoložljive infrastrukture Slovenija tudi pada na lestvici (2000: 31, 2001: 30, 2002: 30, 2003: 37 ter 2004: 38), je njeno mesto še vedno bolšji kot 45.

Učinkovitost vlade je v celotnem petletnem obdobju negativno vplivala na globalno konkurenčnost našega gospodarstva, saj je vsako leto uvrstila Slovenijo na nižje mesto kot ga je dosegla na podlagi vseh sklopov (2000: 41, 2001: 44, 2002: 42, 2003: 47 ter 2004: 47). Na tem področju se upoštevajo dejavniki kot na primer splošna učinkovitost in spoštovanje gospodarske zakonodaje (njena učinkovitost ter dejansko izvajanje glede tujih investicij, protekcijonizem, regulativno okolje na področju finančnih institucijitd.), razporeditev davčnega bremena, učinkovitost davčne administracije, zadolženost države na domačem trgu in v tujini, realne obrestne mere, preglednost javnih financ, zaščita zasebne lastnine, preglednost in enakopravnost potencialnih dobaviteljev na področju javnih naročil, obseg sive ekonomije, realne možnosti za ustanavljanje novih podjetij, itd.

Najbolj pa so na dokončno uvrstitev Slovenije na 45 mesto vplivali dejavniki v sklopu, ki meri podjetniško učinkovitost. V zadnjem petletnem obdobju je ravno v tem sklopu evidentiran največji padec, kar za 19 mest v zadnjih dveh letih (2000: 36, 2001: 40, 2002: 32, 2003: 38 ter 2004 51).

Čeprav je za boljšo konkurenčnost našega gospodarstva nujno potrebno ukrepati in delovati na vseh področjih, je predvsem jasno, da največjo pozornost zahtevajo dejavniki, ki sestavljajo sklope po katerih se meri neučinkovitost delovanja vlade, a predvsem podjetniška (ne)učinkovitost. V tem smislu in v zvezi z vprašanji korupcije in klientelizma, pa je nadvse pomembno, da se zavedamo, dveh ključnih dejavnikov, ki so uvrstili našo državo na najnižja mesta med analiziranimi državami in regijami. Gre namreč za trgovanje na podlagi notranjih informacij (60. mesto) ter učinkovitost nadzora nad upravo (58. mesto).

Trgovanje na podlagi notranjih informacij, ki je že v prejšnjih letih uvrščal Slovenijo na najnižja mesta, je eden od najbolj znamenitih dejavnikov in podlaga za razcvet korupcije in klientelizma.

Velika večina podjetij v katerih ima država večinske deleže preko raznih skladov (kot na primer pokojninski in odškodninski sklad) načrtno posluje le preko sivega trga in ne na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Delnice in deleži v državni lasti se prodajajo na sivem trgu brez pravega nadzora.

Kar se tiče (ne)učinkovitost nadzora nad upravo, pa velja poudariti, da se v podjetjih v katerih ima država večinski ali pretežni delež država ta nadzor izvaja preko nadzornih odborov v katere vlada imenuje svoje predstavnike. Še tako bežni pregled imen, katerim je vlada zaupala to odgovornost pa kaže, da gre v večini za osebe, ki pripadajo isti politični opciji in predstavljajo strogo zaokroženo skupino ljudi, ki je klientelistično povezana z vladajočo politiko.

III.

Urad vlade RS za preprečevanje korupcije je 4.7.2003 obvestil Državno tožilstvo Republike Slovenije, da obstaja verjetnost korupcijskih ravnanj v primeru poslovanja švedskega proizvajalca opreme za mobilno telefonijo Ericsson, v katera bi lahko bili vpleteni tudi slovenski državljani.

O sumu korupcije v tej zvezi so obširno poročali nekateri mediji v tujini, ki so bili deloma povzeti tudi v Sloveniji. Vendar je zadeva nenavadno hitro poniknila iz javnosti. Urad za preprečevanje korupcije je prijavo tožilstvu poslal na podlagi naslednjih navedb, ki jih je 9.6.2003 uradu poslal direktor Digitel d.o.o F. Čimažar, ki je o tem obvestil tudi Ambasado ZDA v Ljubljani:

»Spoštovani!

Javno znano dejstvo je, da švedski ter švicarski organi preiskujejo korupcijsko afero švedskega Ericssona v višini več kot 500 mio švicarskih frankov. O aferi sta poročala tudi nemški Spiegel ter agencija Reuters. Spiegel je v navedbah neposredno vpletel tudi Slovenijo. Razlog za uvedbo preiskave so bila denarna nakazila v letu 1998 in 1999 v višini 2,5 milijarde švedskih kron, ki jih je realiziral Ericsson na račun neke odvetniške pisarne v Švici.

V slovenski javnosti se je izoblikoval sum, da je švedsko podjetje potencialno poizkušalo s podkupninami pridobiti pri enem od izvajalcev storitev GSM telefonije v R Sloveniji naročilo za dobavo opreme za UMTS. Vendar je po našem prepričanju takšno sklepanje napačno in to iz sledečih razlogov:

 dobaviteljske pogodbe, lansirana naročila, izvršene dobave ter plačila za opremo GSM 900/1800 so bili lansirani v letih 1995, 1996 ter 1997, torej bistveno prej kot je slovenskemu operaterju uspelo pridobiti ustrezna dovoljenja ter koncesije. Dejstvo je, da je bilo prvo omrežje zgrajeno leta 1997, kasneje so sledile samo razširitve,

 Ericsson je imel v Sloveniji kot dobavitelj dobro pozicijo, kar niti ne čudi, saj je že ves čas vodilni proizvajalec telekomunikacijske opreme. Sklepamo, da mu ni bilo potrebno »dodatno vlaganje« v osvajanje trga. Postal je pač hišni dobavitelj, kar sploh ni neobičajno, saj je tovrstnih primerov kar precej,

 vsekakor pa ne gre zanemariti možnosti, da pa je bil pripravljen sprejeti bistveno večjo kupnino na zahtevo kupca in razliko »parkirati« na tretjih računih, v tem primeru pri švicarskih odvetnikih, kar je pravzaprav predmet preiskave na Švedskem in v Švici,

 v Sloveniji so v letih 1996, 1997, predvsem pa leta 1998 potekali zelo čudni postopki za podeljevanje najprej radijskih dovoljenj, kasneje pa koncesij. Nesporno dejstvo je, da je Mobitel pridobival vsa dovoljenja mimo zakonitih postopkov, da se ostalim ta dovoljenja niso podeljevala in to kljub pravnomočnim sodnim odločbam izdanim na podlagi tožb glede neizdajanja dovoljenj. O vseh postopkih podeljevanj je odločala Vlada, čeprav za to ni bila pristojna. Vlada je izdajala čudne sklepe in uredbe, o katerih po našem v védenju ni nikoli razpravljala in za katere ni bilo podlage v zakonih, prav tako pa za to ni imela pooblastil,

 v letih 1996, 1997 in 1998 so bile vse odločitve in postopki v zvezi s podeljevanji dovoljenj in koncesij Mobitelu napol tajni, v nasprotju z zakonom, prišlo je do prirejanja, celo ponarejanja uradnih dokumentov. Po našem prepričanju namen teh dejanj ni bil razvoj mobilnih telekomunikacij ter tržnih storitev, ampak vzpostavitev enega od največjih investicijskih projektov v Sloveniji ter enkratna priložnost za nezakonito pridobitev velikanskih sredstev.

Glede na vse navedeno utemeljeno sklepamo, da je Mobitel v letih 1997, 1998 ter 1999 preko svojega dobavitelja na račun odvetniške pisarne v Švici transferiral znatna sredstva, ki so bila v nadaljevanju uporabljena:

- za nagrajevanje ljudi, ki so odločali o izdajanju dovoljenj Mobitelu,

- za nagrajevanje ljudi, ki so s svojo politično močjo ter vplivi omogočali Mobitelu protiustavno monopolno delovanje,

- za nagrajevanje ljudi, ki so odločali o podeljevanju koncesij,

- za nagrajevanje ljudi, ki še vedno preprečujejo, da bi sodišča odločala o spornih dejanjih izvršne oblasti pri podeljevanju dovoljenj oz. koncesij za GSM storitve.

Po našem prepričanju za stanje, ki je bilo vzpostavljeno na sektorju GSM telefonije v Sloveniji, ni racionalnih razlogov, ampak je bil edini cilj, da vplivni posamezniki, ki izhajajo iz političnih in gospodarskih elit pridobijo čim večjo materialno korist. Pričakujemo, da bo naslovni urad storil vse kar je potrebno, da razišče ter ugotovi:

- kdo so pravne in fizične osebe iz Republike Slovenije in so opravljale konzultantske storitve za Ericsson ter prejemale honorarje od švicarskih odvetnikov,

- kako so bile te osebe povezane z najvišjimi predstavniki izvršne politične oblasti.

Za kakršnekoli dodatne informacije ter podatke smo vam vedno na voljo.«

Po informacijah iz tujine zadeve intenzivno preiskujejo preiskovalni organi v Švici in na Švedskem. Slovenska javnost vse do 44. Izredne seje ni bila obveščena o kakršnihkoli ukrepih slovenskih preiskovalnih organih.

IV.

Sedanji predsednik sveta LDS in nekdanji generalni sekretar iste stranke je bil kot glavni kadrovik največje vladne stranke in vladne koalicije skupaj z nekdanjim podpredsednikom LDS, finančnim ministrom in sedanjim predsednikom vlade desetletje v odločujočem položaju, ko se je na mesta članov nadzornih svetov in uprav v javnih podjetjih postavljalo vodilne ljudi. Pod krinko t.i. strokovnosti se je v desetletju spletla mreža političnih, osebnih in sorodstvenih povezav, ki popolnoma obvladuje vsa monopolna ter nekatera najbolj donosna javna podjetja v večinski državni lasti. Ta podjetja, vodena ali popolnoma nadzorovana s strani politikov vladajoče koalicije, velike posle dodeljujejo privatnim podjetjem, ki jih vodijo člani ali simpatizerji vodilnih politikov vladnih strank. Poleg tega sklepajo pretežno fiktivne ali pristranske pogodbe o poslovnem sodelovanju s posameznimi politiki, novinarji ali z njim povezanimi osebami. Najbolj tipična primera sta državni podjetji Telekom in Mobitel.

Telekom je tako aprila leta 2000 plačal 38.000.000 SIT za projekt »Slovenija gre naprej«. To geslo je na volitvah istega leta odkupila LDS in sicer za simbolično vsoto. Dejanske stroške je očitno pokril Telekom.

V časniku Finance so bila v začetku aprila leta 2004 objavljena nekatera sponzorstva, ki jim je kot direktor Telekoma botroval Marjan Podobnik. Dejanski podatki kažejo, da Marjan Podobnik še zdaleč ni bil najrazsipnejši upravitelj tega državnega podjetja. V letu 2000 je namreč za različna sponzorstva porabil 32.000.000 SIT, medtem ko je njegov predhodnik in kadrovski izbor Gregorja Golobiča Peter Tevž v istem letu za sponzorstva razdelil preko 300.000.000 tolarjev. V letih 1999 in prej so bile te vsote še bistveno večje.

Veliko državnega denarja se je odlilo tudi preko spornih pogodb, ki jih je Telekom sklepal z različnimi naslovi. Tako je Telekom januarja 2000 sklenil pogodbo o pravnem svetovanju z odvetnikom Senico, ki mu je Telekom plačeval pavšalni znesek 500.000 tolarjev na mesecev, medtem ko je vsako konkretno storitev Senica še dodatno zaračunal po izjemno visoki tarifi. V času, ko je bila podpisana pogodba z odvetnikom Senico, je bilo v Telekomu redno zaposlenih 18 pravnikov, prav tako pa je Telekom že imel pooblaščenega advokata za zastopanje. Bolj kot potreba po dodatni pravni pomoči 24 ur na dan je k podpisu pogodbe med Telekomom in odvetnikom Senico verjetno prispevalo prijateljevanje Senice z vodilnimi politiki LDS. Leta 2000 je bil v tem času pri njem zaposlen tudi politik LDS in sedanji generalni sekretar vlade Mirko Bandelj.

Iz postavke »stroški intelektualnih in osebnih storitev«, ki je na Telekomu znašala okrog 650.000.000 letno ter iz postavke »stroški sejmov, reklame in propagande«, ki je v času Petra Tevža na Telekomu znašala do 2.600.000.000 letno (Marjan Podobnik jo je znižal na 1.700.000.000, Peter Grašek pa na 900.000.000 SIT) je bilo mogoče plačevati ves vrste dejanskih in namišljenih stroškov.

Državna podjetja, ki jih obvladujejo politiki vladajoče koalicije, mnogokrat sponzorirajo vrhunske športnike, njihove klube, zveze, trenerje, selektorje in posamične nastope ali odprave, ti pa v zameno potem kandidirajo na listi LDS (npr. Mima Jaušovec) ali nastopajo v njihovih volilnih reklamah (npr. Tomaž Humar).

Tipičen primer suma klientelizma in korupcije velikega obsega je delovanje predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča. V času, ko je bil glavni kadrovnik vladajoče koalicije, so odgovorni v državnem podjetju Mobitel s preplačanimi ali navideznimi posli in prelivanjem sredstev v privatno zagorsko podjetje Ultra omogočili velike dobičke skupini simpatizerjev in članov LDS. Na enak način so preko Mobitela omogočili nastanek Debitela in s tem velikanske dobičke in prihodke skupini politikov LDS okrog nekdanjega vodilnega člana te stranke Boruta Razdevška. Politik LDS in mestni svetnik te stranke v Ljubljani Razdevšek je bil leta 1996 najprej postavljen za vodjo dobičkonosnega projekta GSM v Mobitelu in od takrat so vsa dela pri postavljanju GSM omrežja prenesli na Ultro d.o.o., Cesta Otona Zupančiča 23a, Zagorje, ki je v lasti članov in simpatizerjev LDS ter osebnih prijateljev Gregorja Golobiča. Ultra je naenkrat izvajala vsa gradbenoinstalacijska, montažna in ostala dela za Mobitel. Jeseni leta 1999 je bil Razdevšek poslan v Debitel, ki mu je Mobitel prepustil velik del najbolj dobičkonosnih poslov. Še prej je Mobitel podpisal nekaj donosnih pogodb z Ultro, ki je v tem času gradbena dela prepustila podjetju GIP beton MTO Zagorje, sama pa se je lotila dobav sistemov za nadzor, ki so bili sicer v svetu že razviti, elektronski deli pa na daljnem vzhodu dostopni za nizke cene.

GIP beton MTO Zagorje je čez noč postalo super uspešno podjetje. Zaposluje večinoma nizkokvalificirano delovno silo, vendar je leta 2001 ustvarilo za preko 16.000.000 SIT dobička na zaposlenega, kar je to podjetje po ustvarjenem dobičku na zaposlenega uvrstilo pred skoraj vsa visokotehnološka podjetja v Sloveniji, na 25. mesto med vsemi podjetji in na prvo mesto med podjetji v industriji in gradbeništvu. Direktor in solastnik tega podjetja Gabrijel Brezovar (drugi solastnik je Urbanija Miloš, hkrati solastnik Ultre) je naenkrat postal velik bogataš in sponzor številnim posameznikom in dogodkom, večinoma v povezavi s politiki vladnih strank. Nedeljski dnevnik ga je v promocijski akciji Toneta Fornezzija-Tofa za osebnost leta 2003 uvrstil med najbolj priljubljene Slovence in ga razglasil za dobrotnika leta. Krog (vladajoči politiki – državni ali javni denar – transakcije v privatna podjetja – podkupovanje medijskih osebnosti in novinarjev - promocija vladajoče politike) je bil tako sklenjen.

Zagorsko podjetje Ultra je v času, ko je bil Gregor Golobič po moči in realnem političnem vplivu ena najmočnejših figur vladajoče koalicije, pridobila tudi znatna sredstva neposredno iz proračuna RS preko natečajev in razpisov različnih ministrstev, ki so jih vodili politiki iz LDS.

Dr. Andrej Bajuk je že februarja letos na predsednika vlade RS naslovil poslansko vprašanje, v katerem je spraševal, ali je v zadnjih desetih letih katerikoli vladni resor - ministrstvo za gospodarstvo ali kak drug vladni organ, posredno ali neposredno namenil podjetju Ultra d.o.o. kakršnakoli sredstva, povratna ali nepovratna in če se je to zgodilo, koliko in kdaj ter ali ima katerikoli organ vlade, ministrstvo ali podjetje v večinski lasti države sklenjeno kakršnokoli pogodbo s podjetjem Ultra d.o.o. nad vrednostjo 5 milijonov tolarjev in če je tako, kdo, za katere posle in za kakšne vsote, ter kako so bili ti posli pridobljeni?

Vlada je potrebovala več kot en mesec, da je pripravila odgovor. Odgovor je obravnavala na seji vlade 25 marca 2004. Podatki iz odgovora niso točni. Vlada prav tako ni pojasnila zakonske podlage za ugoden kredit, ki ga je Ultra dobila iz sredstev razvojne družbe v višini 150 milijonov SIT. Na vprašanje o sklenjenih pogodbah tega podjetja s podjetji, ki so v večinski državni lasti, pa se vlada spreneveda, ko pravi, da vlada, vladna služba ali katerokoli ministrstvo s tem podjetjem nimajo sklenjene nobene take pogodbe. Vlada pa na poslovanje podjetij na trgu in sprejemanje njihovih poslovnih odločitev nima nobenega vpliva (četudi gre za podjetja v večinski lasti države) in tudi ne razpolaga s tovrstnimi podatki“. Odgovor je zavajajoč, saj ima vlada v vseh podjetjih, v katerih je država večinski lastnik, svoje predstavnike.

Sum koruptivnega delovanja in izkoriščanja političnega vpliva vodilnega funkcionarja stranke na oblasti se je še okrepil po zaposlitvi predsednika sveta LDS Gregorja Golobiča v podjetju Ultra d.o.o. v lanskem letu. Po prevzemu neposrednih nalog v podjetju Ultra so se posli z državnimi in javnimi podjetji še okrepili. Eden od primerov takšnih poslov je angažiranje Ultrinega sistema Talk Track (za sledenje, komunikacijo in upravljanje vozil) s strani Pošte Slovenije. Na prvem razpisu za ta sistem so sodelovala tri podjetja, vendar je bil razpis razveljavljen. Na ponovljenem razpisu se je pojavila samo Golobičeva Ultra in bila seveda izbrana kot edini ponudnik. Ostala dva se nista niti prijavila, saj se je vnaprej vedelo, da nimata možnosti. Direktor družbe ITS Intertrade Sistemi, ki je sodelovala na prvem razpisu, je dejal, da so ocenili, da se jim zaradi spremenjenih pogojev in časa razpisa ne splača prijaviti. Direktor Rapala, ki je prav tako sodeloval na prvem razpisu, pa je bil še bolj jasen. Dejal je: »Glede na razmere smo presodili, da s tržnim pristopom ne bomo imeli realnih možnosti za uspeh.« (finance-on.net 6.4.04)

Pošta opremlja svoja vozila z od Ultre najetimi napravami za sledenje za dobo treh let in za to bo državno podjetje plačalo preko 300 milijonov tolarjev najemnine. Koliko bo takšna tehnološka posodobitev, preko katere bodo na stare avtomobile znamke Clio in Renault 5, vredne nekaj sto tisoč tolarjev, namestili napravo za sledenje poštarjem, ki raznašajo pošto ter zanje v treh letih plačali vsoto, ki predstavlja velik del vrednosti avtomobilov, dejansko racionalizirala poslovanje slovenske pošte, pa ostaja veliko vprašanje. Še posebej potem, ko je Ultra samo nekaj mesecev kasneje nekaterim drugim podjetjem ponudila isto storitev bistveno ceneje kot Pošti Slovenija.

Povsem nelogično je zatrjevanje, kako je Ultra d.o.o. uspešno podjetje visoke tehnologije, ki na svetovnem trgu konkurira najprodornejšim podjetjem v svoji dejavnosti in pri tem dosega nadpovprečne poslovne rezultate, če vemo, da je to isto podjetje iz sredstev ministrstva za šolstvo pridobilo nepovratna sredstva. V svetu je običajno, da uspešna podjetja s svojimi donacijami pomagajo šolam, v Sloveniji pa so ministri LDS dodeljevali denar iz šolskega proračuna privatnemu podjetju v lasti članov in simpatizerjev svoje stranke. Logika pove, da ali Ultra ni tako uspešna, kot se prikazuje, ali pa se ne glede na potrebe denar nebrzdano krade celo šolarjem in se ga prerazporeja tistim, ki se tako ali tako že kopljejo v njem. Sicer pa ni bilo mogoče dobiti podatkov o kakih pomembnejših patentih ali tehnoloških inovacijah, ki bi jih razvili v Ultri, poleg tega pa ima direktor Ultre Miloš Urbanija, ki se verjetno ravno zaradi tega praktično ne pojavlja v javnosti, za vodenje visokotehnološkega podjetja več kot pomanjkljivo izobrazbo.

Ultra je v času, ko je bil njen mentor eden vodilnih politikov vladajoče LDS in glavni kadrovnik vladajoče koalicije, poslovno sodelovala s številnimi večinsko državnimi ali javnimi podjetji in državnimi institucijami. V svoji ponudbi za zastopanje navaja vrsto podjetij, (med njimi: Davčno upravo RS, Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Primorska, Energetika Ljubljana, Javno podjetje Ljubljanski potniški promet, Koroška banka (NLB), Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Agencija RS za okolje, Pozavarovalnica Sava, Slovenske železnice, Snaga Ljubljana, Snaga Maribor, Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Maribor in seveda svoje krstne botre: Telekom in Mobitel), ki so izvzeta iz zastopniških ponudb. Z nekaterimi od naštetih podjetij in institucij namreč Ultra že posluje, v drugih pa so na vodilnih mestih tudi pretežno člani LDS ali pa je vladajoča koalicija v uprave in nadzorne svete teh podjetij nastavila svoje ljudi, zato za sklepanje poslov z njimi Ultra seveda ne potrebuje posrednikov.

Cena naročniških paketov za eno vozilo za mesec najema brez davka po ceniku na dan 11.4.2003 je znašal od 19.400 do 30.100 tolarjev, odvisno od konfiguracije. Po oceni strokovnjakov cena za nekajkrat presega dejanske stroške nabave, vzdrževanja in obratovanja sistema. Cena kompleta (v primeru nakupa, ne najema) za sledenje avtomobila namreč na trgu ne presega 150.000 tolarjev.

Mobitel je že leta 1998 opremil svoje bazne postaje mobilne telefonije z 276 nadzornimi napravami in zanje plačal Ultri d.o.o. kar 140.000.000 tolarjev, čeprav že laični pogled na vsebino pogodbe pove, da je bila cena daleč pretirana in posel namerno sklenjen v očitno škodo državnega podjetja. Podobna pogodba za nadzor baznih postaj je bila sklenjena tudi naslednje leto in sicer za 139.000.000 tolarjev. Pri tej pogodbi je najbolj zanimivo to, da je Ultra samo za izvedbo tehnične dokumentacije zaračunala kar 52.000.000 tolarjev.

Obstaja utemeljen sum, da se denar državnih podjetij Telekom in Mobitel preliva v različne predvolilne in propagandnopolitične namene politikov LDS in ZLSD tudi preko privatnih podjetij Svema, BB 22, Agencija 41, Avtofon Šentjernej, Skynet in Radiosistemi d.o.o. Radomlje ter preko poslovanja Mobitela s svojimi zaposlenimi in bivšimi zaposlenimi, o čemer je obširno pisal dnevnik Finance 9.2.2004.

Vse navedbe v tem poglavju gradiva bomo predlagatelji dodatno obrazložili in dokumentirali v uvodu ter v razpravi na izredni seji.

Časopis Večer je v novembru 2003 začel razkrivati zgodbo o spornem financiranju volilne kampanje Liberalne demokracije na zadnjih državnozborskih volitvah. Iz dokumentacije, ki so jo pridobili in objavili novinarji Večera, je razvidno, da naj bi LDS na Gorenjskem leta 2000 za volilno kampanjo Jelka Kacina v samo dveh okrajih porabila skoraj 21 milijonov tolarjev, kar bistveno odstopa od uradno prikazanih računov za volilno kampanjo v Liberalni demokraciji. V obsežnem gradivu je navedeno, da naj bi Jelko Kacin leta 2000 porabil za transparente 807.540 tolarjev, za barvne zgibanke 294.000 tolarjev, za gigant plakate 2.656.080 tolarjev, za obešanke, panoje 2.341.050 tolarjev, za plakate 270.000 tolarjev, za javnomnenjsko raziskavo 850.000 tolarjev, za oglase v Gorenjskem glasu 1.979.250 tolarjev, za oglase na Radiu Kranj 1.377.661 tolarjev, za oglase na Televiziji Kranj 821.000 tolarjev, za predvolilna zborovanja 48.750 tolarjev, za konvencijo 3.095.000 tolarjev, za Mlade liberalne demokrate 2.600.000 tolarjev in za zaključno prireditev 300.000 tolarjev. Skupaj torej 17.440.331 tolarjev, z vključenim DDV pa kar 20.928.397,20 tolarjev. Avtentičnost Večerovega gradiva je potrdil tudi vodja Kacinovega volilnega štaba Milan Podgoršek. Novinarja Večera sta v nadaljevanju skušala tudi sama preveriti točnost nekaterih podatkov. Med njimi so bili oglasi za Jelka Kacina, objavljeni na prvih straneh Gorenjskega glasa, ki so bili po mnenju nekdanjega direktorja Gorenjskega glasa Marka Valjavca naročeni in kasneje tudi plačani s strani kranjskega odbora LDS in ne centrale stranke. S tem je bil potrjen sum, da je Liberalna demokracija Slovenije kršila zakon o financiranju volilne kampanje, ki med drugim prepoveduje plačevanje z drugih računov.

Vrsta člankov, ki so bili objavljeni v Večeru, utemeljeno nakazuje, da naj bi kandidat za poslanca LDS za gorenjsko regijo Jelko Kacin porabil v volilni kampanji leta 2000 več kot 20 milijonov tolarjev. Še več, vse kaže na to, da je Liberalna demokracija zbirala denar za volilno kampanjo na vzporednem računu in s tem dodatno kršila zakonodajo. Računsko sodišče, izvoljeno predvsem z glasovi poslancev LDS, je 19. decembra 2003 odgovorilo, da ne namerava ponovno preveriti poslovanja LDS na volitvah leta 2000.

V Sloveniji ne deluje učinkovit sistem nadzora financiranja volilnih kampanj vladnih strank. S tem so podani vsi pogoji za korupcijo. Omenjena odločitev računskega sodišča meče senco na njegovo neodvisnost.

Po raziskavi MNZ, ki jo je izvedla FDV med visokimi javnimi uslužbenci slovenske državne uprave, je od strankarsko opredeljenih vodilnih uslužbencev kar 38% članov LDS, 24% članov ZLSD, 20% članov SLS ter samo 10% članov SDS ter 7% članov N.Si. Takšna več kot dvotretjinska opredeljenost vodilnih v državnem aparatu v korist največjih vladnih strank, ki med drugim izvaja tudi javne razpise za financiranje investicijskih poslov iz državnega proračuna, omogoča še ugodnejše pogoje za bohotenje korupcije in klientelizma.

Nebrzdano in nepravično ter z delom nezasluženo osebno bogatenje politikov, članov, simpatizerjev LDS in ZLSD ter njihovim sorodnikom je omogočeno tudi s križnim članstvom v številnih nadzornih svetih v državnih in z njimi povezanih privatnih podjetjih, kjer se izplačujejo velike sejnine in še večje nagrade. To je bil glavni motiv predsednika vlade Antona Ropa, zaradi katerega je pred letom dni arogantno zavrnil zahtevo opozicije po vsaj tretjinski navzočnosti strokovnjakov, ki bi jih v nadzorne svete javnih podjetij predlagala opozicija. Septembra 2003 je za 181 številko poslovnega dnevnika Finance nekdanji direktor NLB Marko Voljč povedal naslednje: »V letu 1998 sta nas v banki obiskala ministra Tone Rop in Igor Bavčar (oba tudi podpredsednika LDS) in nam predlagala, naj sprejmemo predlagano 30 odstotno znižanje plač, za katero se je zavzemal tedanji podpredsednik vlade Marjan Podobnik. Ko smo jih vprašali, kako naj to pokompenziramo, sta nam dejala: »Fantje, znajdite se«. Povišali smo sejnine v nadzornih svetih hčerinskih bank…(kjer so bili člani uprave NLB člani NS)« Komentar o tem, kako vodilni ljudje LDS in ministri v vladi ne skrbijo za javno dobro ampak klientelistično strežejo lobističnim interesom, ni potreben.

V.

Za slovensko tranzicijo so posebej značilni primeri oškodovanja varčevalcev oziroma državljanov, ki so vložili svoj denar v hranilnice, hranilno kreditne službe oziroma v različne finančne inženiringe. Začelo se je z različnimi denarnimi verigami, primerom Trend, kjer so ostali brez svojih prihrankov kupci avtomobilov, zelo veliko vlagateljev je izgubilo svoj denar v primeru Dadas, ob stečaju Les banke. V vseh teh primerih so ljudje nasedli obljubam o mamljivo visokih obrestih oziroma dohodkih, kar po mnenju bančnikov praviloma pomeni, da nekaj ni v redu in je torej zelo verjetno, da varčevalec nazadnje ne bo videl niti svoje glavnice, kaj šele obresti.

Po obsegu je pomemben stečaj Komercialne banke Triglav, kjer je ogromno denarja izgubilo mesto Ljubljana, ki je doseglo še večjo izgubo pri nakupu in prodaji Sib banke. Zanimiv je primer Elanove Les banke, ki je varčevalce zavajala s svojim imenom, saj ni delovala v skladu z bančnim zakonom in zato ni bila pod strogo kontrolo, določeno za banke. V Les banki so varčevalci izgubili okoli 10 milijonov takratnih nemških mark; ob stečaju drugih hranilnic in posojilnic pa so tudi izgubili so izgubili polovico ali še večji del svojih prihrankov. Za varčevalce pri hranilnicah ali finančnih inženiringih so bili navedeni primeri uničujoči, ker za njihove vloge ni tako kot za bančne vloge jamčila država.

V zadnjih letih je propadla oziroma se je pridružila bankam večine nekdanjih hranilno kreditnih družb. Med propadlimi hranilnicami je značilen primer hranilno kreditne službe »Sicura«, ki je imela svoji poslovalnici v Ljubljani in v Postojni.

HKS Sicura se je razvila po propadu znane postojnske družbe »Optimizem«, ki ga je ustanovil Vladimir Slejko že decembra 1989, ki je kandidiral nalisti LDS in postal postojnski župan. V Optimizmu zaposleni Biščak je potem postal predsednik izvršnega sveta Postojne, kjer je izpeljal projekt izdaje občinskih obveznic.Optimizem je z državnim posojilom oziroma državnim poroštvom v višini 112 milijonov tolarjev kupil velik paket teh obveznic. Optimizem je potem šel v stečaj, vendar so njegovi lastniki še prej prenesli sredstva, ki jih je le-ta upravljal oziroma, ki jih je dobil kot posojila ali vloge, na nova podjetja, ki so jih ustanovili s temi sredstvi in oškodovali upnike.

Osebe, povezane s postojnskim Optimizmom, so v času, ko še ni bilo znakov, da bo to podjetje propadlo, ustanovile dve firmi s podobnimi imeni, ki pa formalno nista bili povezani. Septembra 1991 je bila ustanovljena družba Optimizem, d.o.o., Ljubljana, januarja 1993 pa še Optimizem holding. Ta holding je takoj po ustanovitvi ustanovil podjetje Sic Invest, d.o.o., Postojna, ki ga je kot direktor vodil Andrej Sever.

Razvejan sistem podjetij, ki so se razvila na račun sredstev postojnskega Optimizma oziroma njegovih upnikov, je deloval na zelo tvegan način, vendar je še ohranjal videz zanesljivega partnerja v času, ko se je razdelil na tri sisteme: menjalniškega, borzno posredniškega in hranilno kreditnega.

Menjalniški podsistem je prevzelo podjetje Sic Invest, ki je leta 1993 odprlo osem poslovnih enot, od katerih jihje pet vodil Andrej Sever.

Borznoposredniški finančni podsistemje zrasel iz podjetja Optimizem, d.o.o., Ljubljana in se je kasneje primenoval v borznoposredniško hišo BPH, d.o.o., Ljubljana.

Andrej Sever je preoblikoval hranilnokreditni podsistem nekdanjega Slejkovega Optimizma v HKS Sicura.

Za Andreja Severja je značilno veriženje podjetij: HKS Sicura je oktobra 1995 ustanovila Zadrugo Medaljon in zastavljalnico Gebi., potem pa še družbo Sicurainvest trust, ki je potem leta 1999 ustanovilo podjetje Sicata Inv., d.o.o., Ljubljana, Sever pa je pod svojim imenom ustanovil še Zadrugo S. V upravah in med lastniki navedenih družb se pojavlja ista skupina ljudi. Vse navedene družbe so z medsebojnimi transakcijami ustvarjale videz velikega finančnega prometa v korist HKS Sicure, ki je s tem izkazovala sorazme

[ Odgovori na to | # ]