Vsak politični lider bi moral vedeti, da čimbolj bo vsiljeval ljudstvu zmago in da zaradi svojega visokega mnenja o sebi, avtomatično vnaprej ve, da bo zagotovo izvoljen oziroma, da ima že izvolitev v svojih rokah, ravna napačno. Kdor vsiljuje svojo avtoriteto z vnaprejšnjo zmago, bo zagotovo dobil manj glasov.
Avtoriteto si človek pridobi z delom, rezultati in uspehi, z dobrim in s prepričljivim programom, s svojo nevsiljivo karizmo, ki mu jo volivci priznavajo ali mu je ne priznavajo. To, da se bo vnaprej razglašal, kako bo vladal in da mu že po naravi stvari in politične situacije že sama po sebi pripada zmaga in vladanje ter da to poudarja in razglaša skoraj v vsakem drugem stavku svojega nastopa, je skrajno odbijajoče in nespoštljivo do volivcev samih.
Vsak politik se mora zavedeti, da bo stranka in on sam izvoljen, če ga bodo volivci volili. Če se bo vnaprej razglašal za izvoljenca ljudstva, bo zagotovo izgubil, kajti volivci nočemo nobenega vsiljevanja. Odločati želimo sami po svoji vesti in presoji.
Z razglašanjem, da bo kdo vladal, jemlje ta iz rok ljudstvu pravico do svobodne opredelitve pri volitvah. To vsiljevanje postaja nerazumljivo in skrajno nedemokratično do volilnega telesa, je na nek način že skoraj nasilje, da morajo ljudje izključno njega oziroma stranko, ki ji pripada, voliti. Kdo pa to pravi?
Volilna pravica je neodtujljiva pravica vsakega posameznika. Vsak potencialni politični lider lahko samo čaka, kako se bo ljudstvo odločilo in če bo zaupalo glasove njegovi stranki in programu, ki ga predstavi.
Razglašanje vnaprej za izvoljenca ljudstva in edinega favorita je v negativni korelaciji s konceptom "samega sebe". Ni osebnosti brez temeljne skladnosti v ravnanju samem. V sami volilni kampanji bi takšno povzdigovanje samega sebe, označili bolj kot golo hlepenje po oblasti, kot pa zdravo tekmovanje.
Prilaščanje vnaprejšnjega izreka volivcev postaja že do take mere vsiljivo in odbijajoče, čudim se, da se lider, ki tako ravna, tega ne zaveda.
Posameznemu političnemu liderju, ki vnaprej deluje izključujoče do določenih strank pri sestavi vladne koalicije, ko bo izvoljen, je tudi napačno, kajti volivci se bolj nagibajo k povezovanju in tvornem sodelovanju strank, kot pa k izključevanju. Zanimivo pa je, da o središčnih temah govorijo vsi enako dobro. V strpnosti pa je opažati idejno ambivalenco, kot da je resnica bivanja in uresničevanja interesov slovenskega naroda v razcepu in ne v političnem povezovanju in usklajevanju.
