Zavarovanje živali pri vožnji v prtljažniku? Uf, to je pa res problem. Manjkajo samo še varnostni pasovi in naslonjala ter seveda nepogrešljiva varnostna vreča po meri hišnih ljubimcev. Pravzaprav je to že kar smešno. (Da ne bom krivičen – strinjam se s tabo, Melita – če je v čem smisel takšnih zavarovanj, je to predvsem v tem, da se ljudje zavedo, da živali vendarle niso samo predmeti, marveč predvsem čuteča bitja) Seveda ima problematika, ki jo izpostavlja Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, povsem drugačne dimenzije. Po podatkih Nacionalne kmetijske službe za statistiko je bilo samo leta 2001 v ZDA za prehrambene namene pobitih prek 9,8 milijarde kopenskih živali, med njimi 41,6 milijona krav in tele, 118 milijona prašičev, 4.2 milijona ovac in jagnjet, 8.9 milijarde kokoši, 450 milijonov kokoš nesnic, 390 milijonov puranov in 27.7 milijona rac. Po statistiki OZN oddelka za prehrano in kmetijstvo pa je bilo po vsem svetu pobitih skoraj 48 milijard kopenskih živali – to znese približno osem živali na enega človeka. Ribe se ne štejejo posamično, marveč v tonah. Leta 2000 so jih ujeli in pobili 89 milijonov ton. Posamezne ribe bi torej lahko šteli v milijardah.

Povprečni ameriški mesojedec poje v življenju 2450 kokoši, 118 puranov, 33 prašičev in ovac ter 12 krav in telet !!!!! Predstavljajte si množico vseh teh živali na kupu in potem si predstavljajte še, kako vsako od teh živali koljejo in režejo na koščke samo zato, da udobno preživi en sam zavaljen Američan (z neumrljivo dušo), ki se potem seveda še zdravi zaradi debelosti, holesterola, visokega pritiska, raka na črevesju … in seveda ob tem požre še nekaj deset kilogramov kemijskih strupov, ki so jih klinično preizkušali na množici živali … In če se slučajno zaradi možganske kapi znajde na aparaturah, ga potem še umetno vzdržujejo pri življenju. Temu potem kristjani rečejo SVETOST ŽIVLJENJA – kar je seveda »bullshit«, ne pa svetost življenja – to je kvečjemu SVETOST SMRTI oziroma neke vrste človeški vampirizem.

Svet je, tudi če odmislimo vojne in druge oblike norosti med pripadniki vrste homo sapiens, v bistvu ena sama klavnica - medtem ko velike Abrahamove monoteistične religije čvekajo o »svetosti življenja«, njeni podaniki veselo koljejo na milijarde živali, povečini niti ne več iz kake prehrambene nuje, marveč izključno zaradi tradicije udobja in gole požrešnosti. Še bolj zmešani so »konfucijsko navdahnjeni« Kitajci, ki koljejo in žrejo vse kar leze in gre, vključno z mačkami in psi. Kar ljudje počnejo z živalmi po krutosti in po obsegu neprimerno presega to, kar so nacisti počeli z ljudmi v koncentracijskih taboriščih - in večina ljudi, ki so sicer načeloma proti nasilju, povsem mirno sprejema takšen holokavst nad živalmi ter ga – preko svojih prehrambenih navad – celo aktivno podpira.

Dejstvo je, da je na planetu Zemlja domačih živali preprosto preveč. Predvsem krav in prašičev. Zato, poleg nedoumljivega obsega nasilja in trpljenja, intenzivna živinoreja pomeni tudi velikanski ekološki problem (Za potrebe živinoreje vsako leto uničijo več kot 300.000 kvadratnih kilometrov deževnih gozdov), ki je veliko hujši, kot so ga pripravljeni priznati skesani, a še vedno licemerski »rančerji« tipa Al Gore.

Veliko preveč je tudi mačk in psov – karnivorih domačih živali. Dejstvo je, da so mačke in psi predvsem mesojede živali. Nič ne pomaga etično vegetarijanstvo, če imaš doma množico mačk in krdelo psov, ki jih futraš z govejimi konzervami in briketi ter s kravjim mlekom. Nekaj takšnih »hišnih ljubljenčkov« v enem letu lahko »pomalica« nekaj krav in prašičev. Gotovo veliko več, kot bi jih pospravil najbolj vnet ljubitelj klobas in zrezkov vrste homo sapiens. Tudi drugače je – predvsem vzreja pasemskih domačih ljubljenčkov - totalen nesmisel. Le vsaka peta mačka skotena v ZDA, najde stalni dom, medtem ko 64 odstotkov živali, ki prispejo v zavetišča ZDA, evtanazirajo. Vsak dan pobijejo več kot 10.000 mačk in psov. Meni se dozdeva, da je največ, kar lahko narediš za mačke in pse, in seveda posledično še za krave in prašiče, iz katerih delajo Pedigree in Whiskas brikete, da se karnivorim domačim ljubljenčkom preprosto odpoveš. Veliko več, kot pa če se prizadevaš za »zavarovanje za vožnjo na zadnjem sedežu«. Kravam in prašičem, ki jih domači ljubljenčki malicajo v konzervah, je v tovornjakih ali v živilskih vagonih veliko manj udobno. Če pa so slučajno zavarovani, so izključno zaradi ekonomskih razlogov t.i. proizvajalcev mesa.

Namesto, da ljudje (sicer dobrohotno) razpravljajo o zavarovanju psov in mačk na zadnjih sedežih, naj najprej razmislijo, ali sploh potrebuje domačo »karnivoro« igračko, s katero se kratkočasijo in ji izkazujejo ljubezen v zameno za poslušnost in brezpogojno zvestobo, ki jo sicer ne dobijo pri ljudeh (ki jih ni mogoče posesivno obvladovati in prisvajati si kot lastnino). Razlog, da imajo ljudje tako radi pse (in da si potem še domišljajo, kako jih psi razumejo in kako oni razumejo pse) je v resnici vsaj nekoliko perverzen. Psom je namreč mogoče gospodovati, kar ima – resnici na ljubo – bolj malo opraviti z ljubeznijo. In velikokrat se ljudje bolje razumejo s psi kot z ljudmi prav zaradi tega, ker v odnosu do drugih ljudi ali otrok ne morejo izživeti svoje posesivnosti in/ali gospodovalnosti.

Če želi kdo res zmanjšati trpljenje živali, naj se začne v resnici obnašati tako, da bo s svojim delovanjem čimbolj zmanjšal POTREBO PO REPRODUKCIJI ŽIVALI OZIROMA PO PROIZVODNJI IZDELKOV, ki temeljijo na živalski osnovi. Dober začetek je najprej zmanjšanje količine zaužitega mesa, nato seveda vegetarijanstvo in nazadnje veganstvo. Nihče si ne sme zatiskati oči in si domišljati, da bolečina in trpljenje, ki nista vidna, ne obstajata! Živalim lahko pomaga samo sprememba naši življenjskih in predvsem prehranjevalnih navad. Novo človečnost lahko ustvarimo samo, če bomo spoštovali življenje! Naš obstoj ni prav nič odvisen od zakonov ali nekih prerokov, marveč je odvisen od spoštovanja življenja in in od zavesti, da so tudi živali (vsaj za večino vretenčarjev je to mogoče tudi znanstveno dokazati) čuteča bitja. Prav vseeno je, na kakšen način se nekdo dokoplje do tega spoznanja – lahko je to s pomočjo razuma, lahko je to zaradi sočutja, ljubezni, s pomočjo vere, dogme – da celo s pomočjo dogme – nazadnje je pomembno le, kar naredi vsak posameznik – pomembna so konkretna dejanja.

[ Odgovori na to | # ]