Lani maja sem se pridružila skupini iz Velike Britanije, ki je že štirinajstič obiskala Bosno in Hercegovino. Skupina je del organizacije "Through heart to peace" - Preko srca do miru, ki je nastala med vojno z namenom povezati ženske tega sveta, da bi skupaj lahko ustavile grozno, uničujočo in neizmerno bolečo pošast: vojno.

Lani maja so že štirinajstič obiskale Bosno in Hercegovino ter v Kozaracu priredile štirinajsto konferenco organizacije, katere namen je povezati čim večje število ljudi, jim dati možnost pogovora in osvetljevanja problematik, ki jih pestijo, ter jim pomagati pri boju za preprečevanje etničnega čiščenja in kršenja človekovih pravic.

Kozarac je bil naša zadnja postaja. Naše skupno popotovanje smo začeli v Zagrebu. Na letališču sem počakala na skupino iz Velike Britanije. Bilo je silno zanimivo, saj nobenega nisem poznala in še manj vedela, kam in kako bomo potovali. Imela sem nekaj osnovnih informacij, ki so zadostovale za pripravo. Vse ostalo je bilo odprto.

Naš prvi cilj je bil Beograd. Potovali smo s kombijem in avtomobilom. Prvo noč smo prespali v motelu ob avtocesti, uro vožnje do Beograda. V motel smo prispeli nekje ob enih ponoči in zame je bil to mali kulturni šok. Toda ob dveh ponoči smo lahko jedli večerjo. Bili smo utrujeni od vožnje in zato ni bil problem zaspati v sobah, ki so spominjale na staro bolnišnico. Drugi dan smo v Beograd prispeli okrog poldneva. Najprej smo si ogledali Kalemegdan. Naleteli smo na poročni obred. Bil je krasen. Obred je s petjem spremljal moški, čigar glas te je kar pribil in odprl hkrati. Čas je kar drvel in hiteli smo v hotel Moskva, kjer smo bili odgovorjeni za kosilo z izvršno direktorico Fonda za humanitarno pravo. Kosilo smo preživeli v poslušanju pripovedovanja o stanju v Srbiji. Veliko je korupcije in krivic. Name je Beograd naredil težak vtis. Spominjala sem se ga iz konca osemdesetih let. Sedaj je povsem drugačen. Dajal mi je občutek tesnobe, mračnosti, sivine. Kot bi vojna na njem pustila ogrinjalo, ki ga Srbija ne želi videti in odmakniti.

Pozno popoldne smo krenili proti Srebrenici. Zanimivo, tudi sedaj, ko pišem te vrstice, se me ta pot dotakne do solza. Že sama beseda Srebrenica nosi težko breme in potovanje k njej je bilo energijsko nabito. Ne vem točno, koliko časa smo potovali. Vozili smo ob meji in lahko sem opazovala ljudi, ki so sedeli pred svojimi hišami in opazovali nas ter druga vozila, ki so peljala mimo. V teh ljudeh sem lahko videla mir in bolečino hkrati, videla sem negotovost in praznino, ki jo pusti vojna. Počasi se je mračilo in ljudi so nadomestile luči. To so bili čarobni trenutki. Vsaka luč je pomenila življenje in upanje. V Srebrenico smo prispeli pozno zvečer. V svojem penzionu nas je sprejel topel in prijazen mož, mojster kuhanja, čigar učenci danes kuhajo tudi v Sloveniji. Nekoč, v lepših časih je v Srebrenici bila dobra šola za kuharske mojstre. Postregli so nam s čudovito zeliščno juho. Potovanje je naredilo svoje in utrujenost je vabila v posteljo in v spanje. Zbudila sem se sredi noči. Zbudili so me zvoki dveh psov: preganjalski lajež velikega psa ter beg in cviljenje majhnega. V tistih zvokih in občutkih sem lahko zaznavala, kaj pomeni vojna, kaj pomeni bežati pred nekom, ki je močnejši, in kakšna stiska je to. Imela sem močan občutek, da je vojna na določenih ravneh še živa, da se je njen pečat močno vtisnil v prostor in da so živali za ta pečat zelo dovzetne. S temi vtisi sem ne tako hitro potonila nazaj v spanec.

Šele zjutraj sem zares videla, kje smo. Pogled se je odpiral na okoliške hribe, ki obkrožajo Srebrenico in občutek ujetosti se je dalo čutiti zelo dobro. Hiše počasi dobivajo novo podobo, toda ne vse. Bošnjaki se počasi vračajo, toda tudi ne vsi, kajti enakost še zdaleč ni prisotna. V Srebrenici sem se počutila bolje kot v Beogradu. Kljub razdejanju, ki ga je vojna pustila, je tam bilo nekaj, kar mi je vlivalo toplino v srce. Po zajtrku smo krenili na hrib Gruber, kjer je tudi izvir zdravilne vode. Resnično prijeten, miren in spokojen kraj. Skoraj nemogoče, da je nekaj takšnega v bližini kraja, kjer se je zgodil nerazumljiv genocid. Morda pa prav takšni kraji pomagajo človeku in naravi, da preživi. Vzeli smo si čas za sprehod, petje, meditacijo, sedenje in srkanje energij tistega prostora. Od tu smo krenili na pokopališče žrtev. Na pokopališču smo doživeli prijetna in nepričakovana srečanja. Srečali smo skupino žensk, ki jim je prav organizacija Preko srca do miru zelo pomagala. Skupaj smo poklepetali in si podelili topel objem.

Dan se je bližal koncu in sprehodili smo se po Srebrenici. Veliko psov brez lastnika. Veliko zažganih hiš, brez strehe, oken in vrat. Veliko hiš brez prebivalcev.  In vendar smo srečali ljudi, ki so se vrnili, ker verjamejo, da lahko živijo v svojem domu. Toda ni jim lahko. Premalo je podpore in preveč je sovraštva, da bi lahko v svojem domu mirno živeli. Ko sem koga vprašala, kako je preživel, se je samo rahlo nasmejal in dejal, da so to neizmerne skrivnosti, ki jih je bolje pozabiti. Čutila sem, da so to globoke izkušnje, ki so ljudi zaznamovale do te mere, da jih želijo pozabiti. A v sebi vedo, da je to nemogoče. Kar me je v Srebrenici najbolj presenetilo, je to, da je v tem kraju, kljub razdejanju hiš, ki je bodlo v oči, prisoten občutek svetosti. Ne znam ga drugače opisati, kot sem ga.

Drugi dan je sledilo potovanje proti Kozaracu, ki je predstavljaj naš zadnji in najpomembnejši postanek. Vožnja je bila prijetna, pokrajina Bosne in Hercegovine pa naravnost čudovita. Na trenutke je moje srce dobesedno zaigralo ob pogledu na njene lepote. V Kozarac - v hišo "S srcem do miru" smo prispele zvečer. Pričakale so nas ženske, ki že vsa leta sodelujejo in pomagajo pri izpeljavi konference. Večer smo preživeli ob klepetu in delitvi stanja v Bosni in Hercegovini. Več kot sem slišala, manj mi je bilo všeč. Vsaka beseda je šla v smer dejstva, da se etnično čiščenje BiH nadaljuje. Bilo je boleče in hkrati me je jezilo. Organizacija "Through heart to peace", hiša "S srcem do miru" v Kozaracu ter ženske, ki v tej organizaciji že štirinajst let delujejo, imajo za seboj dolgo zgodbo. Zgodbo, za katero lahko rečemo, da je čudežna. Ta zgodba vsekakor potrebuje svoj prostor in morda ga kdaj v prihodnosti tudi dobi.

Na konferenci se je zbralo okrog sto ljudi iz različnih koncev Bosne in Hercegovine. Prišli so iz Bihača, Sarajeva, Mostarja in drugih krajev. V Kozaracu in okolici je bilo med vojno zagrešenih na tisoče pobojev bošnjaškega naroda. Kot je dejal človek na konferenci: Bosna in Hercegovina ima veliko Srebrenic, toda žal to svet premalo ve. Konferenca je potekala v smeri identifikacije problemov šolstva, sodstva, policije in različnih organov ter institucij, ki kršijo človekove pravice. Kvaliteta šolstva pada in posledično se mladi odločajo o izselitvi iz Bosne in Hercegovine v druge države Evrope, kjer upajo na drugačno življenje. Posledično Bosna in Hercegovina izgublja moč in upanje, da bi lahko postala država, v kateri bi Bošnjaki živeli brez strahu in šikaniranja ter razvijali svoj nacionalni potencial. Sodstvo je pristransko. Večina uslužbencev je Srbov. V policiji so zaposleni bivši srbski vojaki. Kako lahko Bosanec zaupa takšnemu policaju? Veliko je podobnih absurdnih situacij.

Na konferenci je pogovor pomagal izluščiti bistvo problemov, ki smo jih na koncu v pismu zapisali in to pismo naslovili na različne pomembne naslove v državi in zunaj nje. Kako pomembno je pomagati tem ljudem, kajti sami ne zmorejo. Preveč je bolečine, strahu, jeze in drugih psiholoških stanj. Biti zraven je pomenilo dati podporo narodu, da obstane, da se bori za svojo identiteto.

V okolici Kozaraca smo obiskali različna taborišča, ki pa jih žal Srbi vztrajno poskušajo zabrisati. Temen in boleč je bil pogled na spomenik padlim Srbom v kraju, kjer je bilo na razdalji nekaj sto metrov ubitih na tisoče Bošnjakov in o spomeniku nanje ni ne duha ne sluha. Še več, celo stavbo in okolico bi radi zbrisali z zemeljske površine in ustvarili stanje, kot da se tam ni nikoli nič zgodilo. Imela sem priložnost prisluhniti ženskam, ki so pripovedovale svoje zgodbe. To so bile boleče zgodbe, ki so odstirale, česa vsega je zmožen zaslepljen človek in narod. Etničnega čiščenja so se v Bosni in Hercegovini lotili strateško. Najprej moške na položajih in intelektualce, nato ostale moške in ker to ni bilo dovolj, še zloraba žensk, ki ji ni bilo konca. Pripovedovanja so se vila med groznimi spomini, toda v njih je bilo zaznati žarke upanja in veselja, da živijo, da smo skupaj, da je nekomu mar zanje. Mislim, da je prav slednje bilo najpomembnejše vodilo tega obiska: biti z ljudmi, jim pomagati pri boju za njihove pravice, njihovo identiteto in jim s tem sporočati, da nam je mar zanje. Kavica, ki smo jo skupaj popili, ni bila samo kavica, bil je trenutek stika, pogleda, besede, dotika, objema. Celotno potovanje je bilo gradnja mostov, bilo je srečanje različnih ljudi, kultur in doživetij. Ženske iz Velike Britanije so se znale na svoj neizmerno topel način približati bošnjaškemu človeku. Prav enkratna priložnost je bilo to opazovati in biti del tega.

Izkušnja v meni zelo močno odmeva še danes in upam, da bo odmevala v večnost kot uvid, kaj vojna naredi s človekom, narodom in naravo. V Kozaracu po tem, ko so požgali vse hiše Bošnjakov, ni bilo več nobenega ptiča. Bilo pa je veliko kač, ki so gnezdile v kupih kamenja, nekoč toplega bošnjaškega doma. Vojna je nekaj groznega in svet pred tem ne sme ostati indiferenten. Toda prav tako v meni odmeva ljubezen bošnjaškega naroda, za katero upam, da bo odmevala v večnost - kot dokaz, da ljubezen je.

Rožana Grdina

Vir: www.cdk.si/soutripanje