Je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Lahko. Vse je odvisno od našega življenjskega pogleda, ki ga kot oseba imamo. Če ima nekdo, kar je v njegovih očeh pomembnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je vsemu navkljub lahko srečen.
Le kakšna je ta mogočna sila, ki daje nekomu, prostost da se dvigne iznad zunanje ali notranje nesreče in da le to doživi kakor srečo?

Friedrich Schiller nemški pesnik in filozof je v svojem delu O vzvišenem rekel, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na splet teh dveh nasprotujočih si občutkov je sklepal, da smo ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se nam v nekem trenutku posreči, da se dvignemo nad svoje okoliščine, se nam zdi, da je potrebuje običajno naš duh manj čutilnih spodbud.

Schiller je mnenja, da ni nujno, da naravni zakoni nekoga zavezujejo, ko ima v posesti avtonomno počelo, ki pa je neodvisno od izkušenj čutil. Prišel je do spoznanja, da smo ljudje kakor sužnji podrejeni nasilju svojih občutkov.

Kdor se je rešil vpliva svojih čutov, doživi stanje neskončnega dvigovanja, medtem pa, če ti le-ti vladajo, si lahko v istih okoliščinah ob ves duhovni pogum. Da nekdo v sebi nosi duhovno počelo, je mogoče odkriti prav po nenehno spreminjajočih se vplivih zunanjega sveta in po reakcijah občutkov. Tako se nam odpre Pot notranje svobode. V temelju je ta res prava sreča prisotna v vseh nas in noben udarec, ki nam ga dodeli usoda, je ne more zatreti. Ta izvir in vir sreče, kal nesmrtne duše, mora v našem tu zemeljskem biti prebujen. Potem lahko naš jaz zavestno doživlja na tak način in ima na razpolago sredstvo, ki zmore nevtralizirati učinke usode

V takih razvojnih procesih lahko zares, sedaj vidiš izvor skrbi in bridkosti ter vezi, ki so te tako boleče priklepale in jih lahko brez pomislekov in razburjanja zmanjšamo na njihovo pravo vrednost. Potem šele vidimo njihovo nepomembnost v primerjavi z velikim ciljem na Poti svobode. Odkrijemo tudi, da smo bili mnogokrat sami režiserji svoje lastne nesreče. Očitno je, da obstaja za nabiranje neprijetnih izkušenj nek notranji vzrok, za katerega pa vedno krivimo druge, in pri tem se imamo za žrtve, čeprav so bile izkušnje nezavedno delo ( 70%) naših lastnih osebnosti. Ko pa enkrat to dejstvo spoznamo, se v trenutku osvobodimo obsedene misli, da je zanje vedno kriv nekdo drug.

Zaradi te notranje percepcije ohraniš kot iskalec na Poti jasen in objektiven pogled na stanje svojega življenja. Vidiš nasprotujoče si sile življenja in njihovo vzajemno delovanje. V takih trenutkih uvida zaznaš, kako v smislu odrešilnega načina osvobajanja pozitivno ravnati, da bi raztrgal pajčevino. Ni ti potrebno spraševati kogarkoli po dobrih ali slabih zgledih, ker čutiš, da ti življenje prinaša vse, kar potrebuješ za to, da bi sledil duhovni Poti. Nesmiselno se ti zdi, da bi nadaljeval z iskanjem nečesa drugega. S tem, ko si dospel na to točko v življenju, moraš reči samo še zbogom, ob priznanju in veliki ponižnosti do vseh tistih izkušenj, ki so bile do sedaj tako kruti učitelji.

Ko lahko enkrat pogledamo na svoje življenje s tega zornega kota, potem spoznamo vso energijo, ki smo jo uporabili, zato da bi vzdrževali svojo nesrečo. Ko bi to energijo dejansko uporabili za to, da bi se dvignili nad »nesrečo«, potem bi se približali duhovnemu cilju mnogo hitreje. Ko se enkrat osvobodimo trpljenja, se lahko predamo ustvarjalni in razumni dejavnosti, ki izvira s področja Božjega kraljestva, naše prave domovine. Tako lahko začneš služiti zamislim in silam, ko bodo doprinesle k duhovnemu razvoju sveta in človeštva. Potem si sreče zagotovo deležen. Kristus in njegova hierarhija,m Bratstvo drugega kraljestva sta vedno s teboj, o tem počasi več ne dvomiš.

Nekoč je dvomljivec vprašal Devendranatha Tagoreja :
»Vedno govoriš o Bogu, toda ali lahko dokažeš, da Bog sploh obstaja?«
Devendranath je s prstom pokazal proti svetlobi in odgovoril:«Ali veš, kaj je to?«
»Tisto tam je svetloba,« je odgovoril dvomljivec.
»Kako veš, da je svetloba?«
»Saj jo vidim,« je odgovoril dvomljivec, »in mo zatorej
Tega ni treba dokazovati.«
»Dobro,« je nadaljeval Devendranath, » tako je z obstojem Boga. Sam Ga vidim v sebi in zunaj sebe, v vsaki in skozi vsako stvar. Zato ne potrebujem dokaza.«
Nadaljeval je:«Dokler je čebela izven cveta lilije in še ni okusila sladkost njenega nektarja, se spreletava okrog cvetlice in povzroča glasen, brenčeč hrup. Toda, čim je notri v cvetu, tiho srka nektar. Vse dokler se nekdo prepira in razpravlja o verskih naukih in dogmah, še ni okusil nektarja prave Vere.«
»Zato: Bodi tih in razumi. Kjer koli se pojavi Večno bitje s svojo Lučjo, je naša svetilka nepotrebna. O, ubogi ljudje, ki mislijo, da usmiljena vredna svetilka človeškega razumevanja daje več luči kakor čisti sijaj Božjih zvezd.«