Ja, seveda je Jorasova hiša na slovenskem ozemlju in problem terja rešitev.
Gospod Joško Joras je na svojem vrtu vsadil češnjo. Češnja je zrasla v lepo visoko drevo in zacvetela kot mlado dekle.
Na Jorasov vrt je tedaj prišel Hrvat in rekel: "Lepota in duh ne poznata meja".
Tako lepa in brezmejna je bila češnja, ki jo je Slovenija občudovala na obrežju reke Dragonije in je ob tem kar malce pozabila na mejo.
Hrvati pa so brezmejnost razumeli drugače kot mi Slovenci. Ko je češnja lepo dozorela in so postajali sadeži rdeči, so se ji približali in jo obrali do zadnje češnje.
Pod češnjo sedaj sedi gospod Joško Joras in gladuje. Enega samega sadeža mu niso pustili na njegovi češnji.
Brezmejnost lepote in duha se včasih drago plačuje!
Ja, seveda je Jorasova hiša na slovenskem ozemlju in problem terja rešitev. 
