Skozi koren besede nevihta
prodiram v notranje uho morja
in sprejemam zvoke tišin iz globin.
Nekakšen »Zbogom« plapola,
ko svetilnik prižiga luči ladji,
ki zarezuje brazde skozi
srdite razpenjene valove,
raztovorjena teže svojega trupa.
Preluknjam vodo in spustim ptico
skozi lino uglašene ustne odprtine,
ki ničesar ne vsebuje. Le praznino.
Ni ne rojstvo ne smrt.
Vidim nek slamnat odvržen klobuk na valu,
napolnjen z življenjem, ki ga še ni.
Valu, ki bi hotel biti jaz in jaz on.
Dotakne se me njegov obris brez imena.
Ko bom shodila po morskem dnu,
bom z zlatim ključem v rokah
odklepala nemirne skrinjice
s pretrgano popkovino življenja,
ki so podarjale vid poln sanj in obljub.
Zapeljivi glas siren me pojoče vabi
v globine pokrajin brez začetka in konca,
kjer se grebeni iskanj nikoli ne končajo
in kjer na peščinah ležijo odprte školjke.
Živa svetloba me se me je dotaknila
z okornimi udi, z okostjem žil
in nežnimi zapisi v odvrženih listih.
Z loputo na očeh in ušesih plavam z vali.
Z blazinicami prstov tipam morje,
ki me posvečeno zlaga v platano na obrežju.
Moj čoln je ravnokar zdrsnil mimo
in jaz sem ostala tu, na strani svojega uma.
Skozi koren besede nevihta
