Piše: Tina Gajšek

Meditativno premišljevanje o pomenu zemlje za družinsko rodbino
Rod, rodbina – korenine naših prednikov. Kri ni voda in prav je da se zavemo od kod prihajamo in kje iskati svoj izvor, svojo rodno vejo. Sveto pismo govori, da pravzaprav vsi izviramo iz Adama in Eve, ki sta živela v raju vse do tedaj, ko se je nekaj zalomilo. Njuna zavest je bila vsekakor usidrana v večnem raju, naša slovenska rodbina pa ima svoje sidrišče v knežjem kamnu.

Čeprav je za zahodnega »osvobojenega« človeka težko predstavljivo, kaj sploh je tisto na kar naj bi ga nekaj vezalo, pa ga venomer nekaj ščemi v želodcu ko sliši ime posestvo in zraven dodano rodovno. Najbrž ga že sama besedna zveza nanj deluje pomirjujoče, češ, da na tak način se bo njegov rod zagotovo nadaljeval.

Razlika med kmetijo in rodovnim posestvom?
Na kmetiji se izvajajo kmetijske dejavnosti, tudi na rodovnem posestvu se. Na kmetiji se prideluje in v manjšem obsegu včasih tudi predeluje hrana, tudi na rodovnem posestvu se. Na kmetiji praviloma živi razširjena oziroma številčna družina z več generacijami, na rodovnem posestvu pa ni nujno. A pravzaprav ni od zgoraj naštetega nobene bistvene razlike v ločevanju obeh pojmov. V čem se pravzaprav potem razlikuje kmetija od rodovnega posestva? Rekla bi da v namembnosti in smislu življenja in v stopnji zavedanja, to pa vso stvar osvetli v drugačni luči. Na rodovnem posestvu živi človek, ki se zaveda ali se poskuša zavedati večplastnosti svoje celovitosti in želi delovati v skladu s svojo naravo bivanja za kar je bil tudi rojen na Zemlji. Zaveda se osnovnih principov in zakonov Zemlje, Kozmosa in duhovnih zakonitosti. Zaveda se življenja okoli sebe in da je vse pravzaprav ustvarjeno samo zanj, da mu služi po njegovih željah in ukazih. Njegovo srce je usidrano na tem izbranem kosu zemlje, ki le navzven deluje kot kmetija v običajnem pomenu te besede.

Človek, ki zavestno živi na takšnem kosu zemlje, se prebuja, postaja osvobojen, njegovi dnevi pa postajajo vsak dan praznik in jih smatra kot dar svojega očeta, Boga. Spoštuje svobodno voljo drugih in razvija svoje potenciale, vsakodnevno se podaja po potovanjih svoje duše in odkriva še neodkrite svetove, ki jih skriva v sebi. Ne pozna omejitev, oziroma edina omejitev so mu njegove čiste želje. Je iskriv, ljubezniv in postaja svetilnik in vodilo tudi za druge. Življenje sprejema s polno žlico, njegovo telo se prepušča naravni harmoniji in na svet gleda na pretočno dogajanje.

Nekoč se je rodila punčka, ki je sanjala, da bo spremenila svet. Njene sanje so se uresničile. Svet je postal čudovita svetla zelena oaza. Vsi ljudje so bili eno samo svetleče bitje. Življenje na Zemlji je postalo in ostalo čudovito.

Živimo v času, ko nam neprestano vsiljujejo tujo voljo, ko so stare vrednote na razprodaji in ko smo nenehno v diru za to ali ono stvarjo. Zato še bolj kot kadarkoli iščemo zatočišče kamor bi se lahko umaknili od vsega tega živžava in si nabrali novih moči. Rodovno posestvo ponuja ravno to možnost in še mnogo več.

Iz kmetije v rodovno posestvo
Kljub temu, da povečini kmetije dandanes še nimajo takšnega poslanstva in takšne moči kot rodovna posestva, pa so pravzaprav lahko super vmesni člen ali naravnost fantastična predispozicija za izgradnjo svojega lastnega zelenega raja na zemlji. Pravzaprav bi kmetije lahko bile rodovna posestva, če bi ljudje, ki delajo na njih, se zavedali njenega pomena in bolj ozavestili svoja delovanja. Ko bi več svoje pozornosti dajali na izgradnji hiš iz naravnih materialov, na omišljene vrtov z uporabnimi rastlinami, jim določili svoj pomen in se do svojih rastlinic nadvse spoštljivo obnašali. Ko bi se zavedali, da hrana ni le brezosebno blago za zadovoljevanje telesnih potreb, ampak da hrana hrani tudi našega duha, je hkrati hrana in tudi zdravilo. Ko bi se človek le enkrat zavedal, da vse tuje kar prihaja od daljnih krajev ni nujno boljše od domačega, od tistega kar mu ponuja njegova rodna gruda. Najboljše je vendar lahko le tisto, kar je ustvarjeno z ljubeznijo.

Eko-vasi, komune in eksperimenatlni centri trajnostnega razvoja
Rodovnim posestvom so tudi zelo blizu eko-vasi, ki se že širijo tako v Evropi kot tudi širom po svetu. Razširjajo novo zavest v 21 stoletju, ljudje, ki živijo v eko-vaseh pridelujejo svojo hrano in puščeno jim je, da svobodno razvijajo svoje potenciale. V nekaterih pogledih je morda to res korak nazaj, predvsem v smislu varčnosti uporabe energije in manjše potrošnje, saj iščejo svoj smoter predvsem v sloganu:« Živeti dobro in kvalitetno, a na mali nogi.« Različni centri trajnostnega razvoja pa se ustanavljajo predvsem za potrebe raziskovanja potencialov naravnega načina življenja v ruralnem okolju.

Na teh centrih navadno potekajo tudi različni seminarji, prezentacije in konference, ki so povezane z sonaravnim načinom življenja in z modeli samooskrbnega načina življenja. Njihova vloga je predvsem v promociji in raziskovanju najprimernejšega modela za preživljanje v ruralnem okolju tudi v smislu organizacijskega in tržnega vidika. Žal v Sloveniji takšnega centra še nismo zgradili, se pa pojavlja čedalje večja težnja po izgradnji eko-vaseh. Zbirajo se ljudje s podobnimi mišljenji in želijo skupaj ustvariti nekaj zelenega, lepega in Sloveniji v ponos.

Njene sanje so lahko postale resničnost, ker se je človeštvo zelo spremenilo. Najprej so nastale velike spremembe v mislih in občutkih posameznikov. Vzljubili so sebe in mater Zemljo. Želeli so ustvarjati rajske zelene kotičke na svojih rodovnih posestvih. Ker so imeli svojo zemljo, so ustvarjali izobilje vsega dobrega. Žene so želele rojevati otročiče, ki so rasli v čudovitem okolju. Novi rodovi so bili izredno zdravi, svoje misli so hipno uresničevale svoje vizije. Njihova življenja so bila polna moči svetle energije.

Kako skreirati rodovno posestvo?
Dandanes že postaja jasno, da naše misli SEDAJ kreirajo našo bodočnost. To potrjujejo tudi kvantna fizika, kot tudi nekateri duhovni učitelji in ezoteriki. Zato je čas za prebujanje in osvobajanja okov zastarelih miselnih vzorcev. Izkoristimo možnost in vsrkajmo iz neder Zemlje ponujajočo ponovno vez med nami in njo. Sedaj ni čas za domišljavost in nečimrnost, pač pa za ponovno izgraditev mostu med trdnejšimi sferi bivanja in bolj subtilnimi nivoji. Uporabimo kreativnost, moč misli in naredimo iz tega končka zemlje čudovito rodovno posest.

V senci pod drevesom je počival mlad fant in popeval znano melodijo. Njegove misli so se počasi od vsakdanjih dejavnosti osredotočevale na njo prepuščale njej. Čutil je ljubezen med njiju, ki se je pravkar rojevala, a z umom si te energije ni znal razložiti. Zato se je rajše prepustil..

Imam občutek, da se svet razdvaja. Svet v katerem bodo zaživela rodovna posestva in predstavlja en svet, drugi svet pa je svet gole znanosti, ki se oddaljuje od Zemlje in njenih čustvenih sfer. Robotiziran svet, kjer na piedestalu ni postavljen človek, ampak čisti kapital. Ta svet je krut, mrzel, brezoseben in nesvoboden. Najbrž se nahajamo v nekem vmesnem času in čakamo kaj nam bo prinesla prihodnost. Nas bo tehnologija rešila ali zasužnjila? Nas bodo otroci rešili ali bomo vsi skupaj zapadli v apatično brezizhodno mrtvico? Kaj bomo naredili z žarki, ki nas od časa do časa obsijejo? Jih bomo uporabili v ustvarjalne projekte ali za gradnjo še debelejših oklepov, da ne bomo slišali pretanjenega klica, ki vabi k sodelovanju in nam nudi pomoč..

V žeji po čim večjem številu rodovnih posestev v Sloveniji,
Vas lepo pozdravljam.
Martina Gajšek