Piše: Tina Gajšek

Vsakodnevno smo podvrženi različnim promocijskimi tehnikam oglaševanja, ki nas nagovarjajo, kako kakovostni so prehrambeni pridelki, ki prihajajo k nam iz dežel, ki so od nas oddaljene tisoč kilometrov, ali pa nas od njih ločujejo oceani.

Sprašujem se – smo potrošniki res tako naivni in verjamemo, da njihova kakovost presega našo, slovensko? Že res, da obstaja hudomušen pregovor, da je vse tuje, sosedovo bolje od domačega, ampak povejte mi, kaj plemeniti njihovo zemljo, kaj je v njihovi zemlji, česar na naši ni? Prav na to želim odgovoriti.

Pri nas in tudi v Evropi je trenutno trend zmanjševanja kmetijskih površin, o čemer pričajo tudi statistični podatki. Ljudi pa je svetovno gledano čedalje več. A ne, da je hrane preveč. Glede na izjave nekaterih vodilnih se svetovne zaloge drastično zmanjšujejo. K temu svoj prispevek daje tudi tako imenovana »zelena« energija, ki smo jo začeli uporabljati namesto nafte. Tako se v današnjem »narobe« obrnjenem svetu, ko na naši strani sveta uživamo v izobilju, kurimo poljščine za energijo, na drugi strani poloble pa amazonski gozdovi izginjajo, s tem se zmanjšuje kapaciteta pljuč Zemlje, povečuje pa se nerodovitna in zasoljena prst. Priča smo iztrebljanju pestrosti, pokrajine nam kažejo obraze opustošenja, enoličnosti in zaradi gojenja monokultur smo priča degradaciji življenjskih habitatov. Rešitev vsekakor ni v gojenju energetskih rastlin, saj s tem še izdatneje porabljamo fosilna goriva in kemična sredstva, energetski izkupiček agro (bio) goriv pa je zelo skop. Ob potenčni ekonomski rasti tudi pozabljamo, da so kmetijske površine omejene in da imamo le eno Zemljo. Tako je naslednje vprašanje na mestu – kje ima ekonomska rast svojo omejitev, torej kdaj bomo naravne vire in okoljsko bremenitev nekega izdelka vračunali v pravično ceno? Ali je že naša lakomnost po »še« pojedla edini planet, ki ga imamo? Zdi se, da je prihodnost, bolj kot kadar koli, zamegljena in da ves sedanji ekonomski in gospodarski sistem sloni na zelo trhlih temeljih. Po besedah dr. Gergelya Totha je tak gospodarski razvoj mogoče primerjati z vzpenjanjem po stopnicah, ki se končajo nad prepadom.

Negativne globalne posledice se odražajo na naš odnos hrane
O globalnih spremembah, zlasti o segrevanju ozračja, beremo veliko. O posledicah političnih ukrepov in globalizacije na hrano kot zadovoljevanje elementarnih bioloških potreb pa do zdaj na taki ravni še nismo razpravljali. In vendar, Slovenija že zdavnaj ni več samozadostna država s svojimi zalogami hrane. Ocenjuje se, da 70 % hrane na naše trgovske police prihaja od drugod. Ste se že kdaj kot zaveden potrošnik vprašali, koliko kilometrov so prepotovale vaše sestavine za današnje kosilo? Uvožena živila v lepo zapakiranih embalažah nam dajejo le iluzijo o boljši, bolj kakovostni hrani, saj ponavadi kupujemo bolj na podlagi sijajnih barvitih fotografij, vsebina zapakiranega pa ponavadi ostaja prezrta. Kako bi bilo mogoče, da je uvoženo jabolko iz Južne Amerike kakovostnejše od našega, slovenskega? Če je še nekako upravičeno, da uvažamo tako imenovano kolonialno blago (kava, trsni sladkor, kakav, banane), saj se ne želimo odpovedati luksuznim dobrinam, pa je uvoz, na primer čebule, s Kitajske čisti absurd. Tako se v današnjem sodobnem svetu, ko ima prosta trgovina glavno besedo in ko nam izkoriščanje človeka kot poceni delovne sile ne predstavlja nobenega zadržka, da ne bi posegli po tovrstnih izdelkih, ki so prepotovali milje daleč, kopiči predvsem nezadovoljstvo, sebičnost, stiska in strah pred izoliranostjo.

Politika in hrana
Prav tako smo se Slovenci zaradi poplave cenejših živil odpovedali samooskrbnemu sistemu, kmetijske površine so v strmem upadanju (zlasti se opuščajo njivske površine v hribovitem delu), kmetje pa prepuščeni godrnjanju, da se pravzaprav ničesar več ne splača pridelovati. In ko vzamemo pod drobnogled izkupiček prodanega, ugotovimo, da je res tako in če se bodo zadeve še naprej odvijale v začrtani smeri, potem smo pravzaprav priča še zadnjim dnem slovenskega kmeta in bojkotu slovenskega porekla hrane.

V Prešernovih časih je bil kmet gospod, danes pa postaja državni hlapec, ki se bolj kot s kmetovanjem ukvarja z izpolnjevanjem obrazcev za subvencioniranje njegove dejavnosti. In vendar bodo prišli časi, ko bodo tudi državniki morali prepoznati njihovo poslanstvo in dragocenost, ki jo opravljajo. Saj vendar tudi njih zalagajo s kakovostnim žitom in si ob snovanju nenaklonjene slovenske kmetijske politike do našega kmeta v kavo vlivajo bolj kakovostno slovensko mleko od italijanskega, na primer.

Vandana Šiva, okoljska aktivistka in avtorica številnih knjig, nas na težavo supermarketov opozarja z besedami: »Ko govorimo o ekonomiji, mislimo le na trg in prek tega na globalni trg – to je model ekonomije kot supermarketa, ki temelji na tem, da sebe vidimo kot potrošnike in ne kot soustvarjalce z naravo. Dve večji ekonomiji, na katerih sloni življenje, sta ekonomija narave, ki proizvede daleč več, kot lahko sploh kdaj proizvede človeška proizvodnja (na primer opraševanje, reciklaža vode v hidrološkem ciklu), in ekonomija, v kateri proizvajamo za svoje snovne potrebe: vodo, ki jo potrebujemo, bivališča, hrana,... V tržni ekonomiji pa je 97 % človeštva netrajnostno naravnanega.« Ali je potemtakem v današnjem potrošniškem svetu sploh smiselno govoriti o kakršnem koli trajnostnem razvoju? In vendar je ta skovanka v 21. stoletju najpogosteje uporabljena, ko beseda nanese na ekološko problematiko.

Ekološko kmetijstvo kot najprimernejša oblika kmetovanja v Sloveniji
Če daje sodobno konvencionalno kmetijstvo prednost ekonomiji, pa daje ekološko kmetijstvo prednost kakovosti pridelanega, ohranjanju zdrave prsti in za sabo pušča neoporečno podtalnico. Tudi na okusnost ne smemo pozabiti. Poleg tega je ekološko kmetijstvo energetsko veliko bolj varčno, saj ne trošimo energije za pesticide in herbicide, ki so z energetskega stališča pravi energijski požeruhi. Praviloma se ekološka gospodarstva ne razpostrirajo na tisočih hektarjih, če pa že, pa dajo prednost vmesnim posevkom, živicam ali živim mejam, ki so bila na slovenskem še pred nekaj desetletji močno zastopana. Monokultura v ekološkem kmetijstvu nima prostora, saj mora za svoje preživetje upoštevati naravni zakon, da je pestri rastlinski svet veliko bolj odporen na bolezni in škodljivce, prav tako pa se pestrost pozitivno odraža na stresne abiotske dejavnike (ekstremna suša, ekstremni dvig temperatur itd.). Prav tako na ekoloških njivah ni zaželena težka mehanizacija, saj se zavedamo, da ti stroji v prvi vrsti potrošijo preveč energije, prst pa preveč zbijejo, zaradi česar je za nadaljnje obdelovanje neprimerna.

Globalni premik - hrana naj bo lokalnega porekla
Vse premalo se zavedamo, da je hrana zelo pomemben del naše identitete in kulture nasploh. In ne samo, da se ajdova kaša, na primer, zelo redko pojavlja na naših krožnikih, pred tujci pa se z njo kot nacionalno jedjo radi ponašamo, ampak smo izgubili tudi velik delež avtohtonih poljščin. O tem, kakšno ceno pravzaprav plačujemo, ko smo brezkompromisno sprejeli globalni način prehranjevanja, bomo v naslednjih letih še spoznavali. Smo to, kar jemo. In kaj jemo? Naj citiram nekdanjega ameriškega zunanjega ministra Henryja Kissingerja, ki pravi: »Kdor obvladuje gorivo, obvladuje države, kdor obvladuje hrano, obvladuje narode.« Pravkar prestopa tržni prag tudi genska hrana in pri njej gre ravno za to – kontrolo in obvladovanje narodov. Zato je še kako pomemben premik od globalnega k lokalnemu. Živijo lokalni nakupi, živijo lokalna pridelava. Dodajam – živijo ekološki način življenja.

Vloga ekološkega kmetijstva na družbenem nivoju
Po drugi strani pa moramo, ko omenimo ekološko kmetijstvo in ekološki živež, s tem načinom kmetovanja povezati tudi stil življenja na sonaraven način. Samo ekološko kmetovanje in njegovo trženje ni dovolj za lepšo prihodnost, treba je tudi delovati v skladu z »biofilozofijo« in pokazati te vrednote tudi navzven. Graziano Ganzit, namestnik predsednika APROBIO, nas je na lanskem Biosimpoziju Alpe-Adria 2007 pozval, naj prekoračimo mejo egoizma in prestopimo v polje bratstva ter zgradimo temelje socialne ekonomije. Da bi prekoračili ta, zdaj že precej zakoreninjeni dualizem v nas, bo treba prestopiti meje med potrošnikom in proizvajalcem ter potrošnika nehati obravnavati kot pasivnega, nemočnega opazovalca, temveč mu prisluhniti in delovati v skladu z njegovimi željami. Ekološki izdelki naj ne bi ubirali enakih tržnih poti kot konvencionalni, temveč bi z nakupom lokalnega ekološkega nehomogeniziranega mleka, na primer, podprli celoten kompleks sistema, kamor v sam vrh sodita solidarnost in bratstvo. Zato kmete apeliram na preusmeritev ekološkega kmetovanja, potrošnike pa za obisk teh. S tem bomo podprli lokalno gospodarstvo, Slovenija bo ponovno postala samooskrbna dežela z vsemi naravnimi danostmi, s svojim ravnanjem pa bomo pokazali na nestrinjanje s trgovsko politiko. In še naš nakup bo postal bolj oseben.


Zakaj konvencionalno kmetijstvo ni primerno za naše okolje?
• Ne varuje okolja, temveč ga ropa.
• Zaradi nakopičenih strupov v pridelkih, so ti za zdravje neprimerni (na to nas opozarjajo analize poskusov neodvisnih inštitucij).
• Biocidi, strupi, ki jih konvencionalno kmetijstvo posipava po travnikih in njivah, se prek verige zrak–zemlja–voda–rastline in nazadnje krava kopiči v kravjem mleku. Ti poliklorni pesticidi pa na žalost niso redkost tudi v materinem mleku.
• Uradne mejne vrednosti strupov v hrani, ki naj še ne bi škodile zdravju, slonijo bolj ali manj na domnevi in špekulacijah, ne pa na preverljivih dejstvih.
• Dokazano je, da namakani in z industrijskimi gnojili gnojeni pridelki pridobivajo na donosnosti bolj ali manj le zaradi večje vsebnosti vode. Ko so naredili poskus s slivami in so jih pozneje posušili, so prišli do zaključka, da sta pravzaprav pridelka izenačena, le da je bilo v ekoloških slivah več sladkorja in da je bila kakovost konvencionalnih sliv znatno slabša.
• Konvencionalno kmetijstvo je soodgovorno za segrevanje ozračja, poleg prometa in industrije, saj se konvencionalno kmetijstvo nagiba h kopičenju, kemikalizaciji dobrin, za posledico pa ima na grbi tudi osiromašenje zemlje s humusom. Novejše raziskave kažejo, da ima rodovitna humusna prst veliko kapaciteto za skladiščenje ogljikovega dioksida in tako tisoči hektarji dobre rodovitne prsti znatno prispevajo k zmanjšanju tega plina v ozračju; zasoljena, kisla prst s tanko plastjo humusa pa te sposobnosti nima več.

Besedilo je sestavila Martina Gajšek v okviru projekta »Za promocijo vrtičkarstva in kmetijstva na Slovenskem«.