Po ulici je postavljala sveče.
Odsevajoča, vešča svojega poslanstva
je posodila življenju svoje svetlo telo.
Čez strehe se je valil zlizani zrak
in viseči listi so padali s slapovi
teles v notranjo temo.
Nikoli ne bo ulica samo njena zgodba.
Niti resnica, niti zlaganost.
Le majhni trenutki, ki stopijo hip,
topo bobnenje in topotanje.
Na asfaltu ni nobenih duhov.
Vse simptome bolezni je spral dež.
Korak otrpne. Postane.
Misel meša spomin in hropi.
Poganja korake naprej na obalo.
Nebo se je podrlo in treščilo na tla.
Rohni nad ulico. Dežuje.
Ob gospodarju hodi poslušni pes.
Preveč krizantem je vsajenih.
Za vsako potezo ena, človeške velikosti.
Morje je polno govorečih skal,
ki odpirajo ljudem dušo
pod zelenim pigmentom.
In ko je njena barka plula mimo,
je morje pljusknilo čez njihov obris.
Pena je spustila pogled v globino.
V vrtincu je svilena ženska brala sebe.
Tam so potonile njene velike želje
in se naselile v koralah.
Po ulici je postavljala sveče.
