“Ne potrebujemo nobenega GPS-a,” je povedal naš vodnik. Postajalo je pozno in mračilo se je. Spuščali smo se z vrha Glacier Peak v Cascade Range (op.p.: v ZDA) in naš vodnik ni bil povsem prepričan, kje se nahajamo.

“Ta stvar kaže napačne koordinate že ves dan,” je povedal vodnik, ko sem potegnil iz žepa svoj 'sistem globalnega določanja položaja', GPS. Bil je absolutna tečnoba in menil sem, da bo mogoče  znal ceniti moj novi in eleganten 'Garmin Gpsmap 60CSx.' Vendar je dejal: „Če zmerom gledaš v to stvar, ne vidiš kraja okoli sebe.“ Bežno je pogledal na svoj kompas in nato strmel v skalnate gorske grebene, ki so se svetlikali v somraku.

Vodnik je imel prav. GPS nam je lahko pokazal natančne koordinate, kje na abstraktno predstavljeni Zemlji se nahajamo. Ni nam pa znal povedati, kaj se je zgodilo z  ledenikom, ki bi ga morali čutiti pod nogami, a ga nismo. To je odprlo osupljivo vrzel med tistim, kar smo pričakovali, da bomo videli in zemljo, na kateri smo dejansko stali.

GPS se ni zmotil. Zemljevid, osnovan na zračnih fotografijah iz leta 1984, je prikazoval postopen sestop vzdolž elegantnih skupkov ledenikov.  A slika je bila povsem drugačna. Hodili smo po praznih dolinah, križem po vulkanskem skalovju in zmrznjenem blatu, ki se je vpijalo v naše gorske čevlje.

Sestavljali smo občutek področja s pomočjo zemljevidov v naših glavah, z zemljevidi v naših rokah in zemljo pred nami. Če se te tri stvari ne bodo ujemale, se bomo izgubili – kar je lahko čudovita priložnost za raziskovanje novih stvari o svetu in nas samih. In podnebne spremembe nas v to silijo na vsakem koraku.
“Na nobenem zemljevidu ga ni,” je zapisal Herman Melville v Moby Dicku, “Resnični kraji nikoli niso.” Zemljevidi se niso nikoli skladali z resničnim svetom in se nikoli ne bodo, če se bodo gore spreminjale hitreje, kot pa bodo izdelovalci zemljevidov spremembe lahko vrisali.

Naposled je naš vodnik potegnil svoj GPS sprejemnik, preprost model. Našel je točko na svojem obrabljenem zemljevidu in izvlekel kompas, da je našel smer. S pomočjo izračunov smo ubrali drugo pot. Po kakšni uri pehanja preko razvlečenih kosov ledu, snežnih krp in vulkanskega skalovja, smo postavili tabor ob vznožju umirajočega ledenika, takoj, ko se je spustila noč.
Jon Christensen