Živimo dan za dnem. In ne živimo zares. Dnevi so prazni, vrstijo se en za drugim, kot da jih štejemo, zbiramo in čakamo, da se odvrtijo.

Zdi se, da ne moremo veliko vplivati nanje, da se vrtijo mimo naše volje. Na milost in nemilost smo jim prepuščeni.V njih se nabira bolečina, počasi se poraja brezup. Veliko pa se jih vrti v prazno, veliko je dni, ki so si podobni kot jajce jajcu in se jih pozneje sploh ne moremo spomniti.

Kam nas peljejo? Na to niti ne upamo pomisliti, saj nas že to brezoblično vrtenje dni navdaja z občutkom praznine in neizpolnjenosti. Če nam misel uide onkraj naših dni, pa se nam praznina prikaže v luči neznanega, nedoumljivega, nečesa, kar nas navdaja z nerazložljivim strahom.

Strah nas je življenja in strah nas je smrti. Toliko strahu nas spremlja skozi življenje. Bojimo se znanega in bojimo se neznanega. Strah nas je bolezni in bolečine, strah nas je trpljenja. Bojimo se, da izgubimo to, kar imamo. Strah nas je, da izgubimo svojce, imetje, življenje. Bojimo se za službo, kako se bomo preživljali brez nje? Strah nas je zlobnih ljudi, roparjev, tatov in morilcev. Bojimo se vojn in naravnih nesreč. Naši predniki so doživeli veliko vojn, tudi mi jih še lahko. Naravne nesreče pa prav naši generaciji grozijo še veliko bolj, kot so prejšnjim.

Strah nas je še nečesa drugega. Vedno bolj smo sami. Ljudje okrog nas so vedno bolj trdi in sebični. Vsak se bori le zase, vedno manj lahko računamo na pomoč drugih, ko bomo v stiski. Slej ko prej pa se vsakdo znajde v stiski. In takrat je tako težko biti sam.

Si predstavljate koliko ljudi je na stara leta prepuščenih samim sebi? Vedno težje opravljajo vsakodnevna opravila, vedno teže se prebijajo skozi življenje. Nemoč, ostarelost in bolezni jim ne dajejo več možnosti, da bi sami zmogli živeti. Nekateri imajo srečo, da jim pomagajo otroci, nekateri ostanejo sami in zapuščeni. Najbrž ne bomo nikoli izvedeli za marsikatero tragedijo starih ljudi, ki jim ni nihče pomagal in so umrli v hudi stiski. Ne vemo, če se ne bo tudi nam zgodilo kaj takšnega.

Veliko ljudi v svetu živi v hudi stiski. Pa ne le starejših, ti so v glavnem že pomrli, pač tudi mlajših in veliko otrok je med njimi. Prepuščeni so lakoti in boleznim, nihče jim ne pomaga. Sami so, takrat ko bi najbolj potrebovali pomoč.

Sebičnost je tista, ki povzroča največ bolečin in trpljenja. Naši strahovi so del trdega in sebičnega sveta, sveta tekmovalnosti in boja za preživetje. A kaj, ko ne gre le za boj za preživetje, ki nas navaja k sebičnosti. To bi še razumeli. Tekmovalnost in brezčutno prerivanje gresta še naprej. Sebičnost hoče vedno več materialnih dobrin, vedno boljši družbeni položaj, moč in vpliv. Hoče, da zmagamo v tej tekmi sebičnežev, da smo boljši od drugih, da imamo več, da nas bolj priznavajo. Naša sebičnost hoče vedno več in več. Vedno težje opazi, da drugi ljudje trpijo, da so številni odrinjeni v brezupno životarjenje in trpljenje.

Če sebičnost ne bi vladala svetu, bi bilo marsikaj drugače. Občutek, da vedno lahko računamo na pomoč drugih ljudi, bi odgnal številne strahove, ki nas zdaj spremljajo skozi življenje. Trpljenje bi laže prenašali, če bi nas obkrožali skrbni, razumevajoči in sočutni ljudje.
Tudi velike nesreče kot so vojne in naravne katastrofe ljudje lažje prenašajo, če so skupaj in si pomagajo. Občutek povezanosti in medsebojne odgovornosti v velikih nesrečah tako poraste, da je marsikdo pripravljen žrtvovati življenje za druge. Kar spomnimo se vojn in katastrof, ko se je to kar pogosto dogajalo.

Zdaj pa nekaj desetletij živimo v miru in se ukvarjamo z običajnimi stvarmi. Občutek povezanosti in medsebojne odgovornosti, pa je kar nekam izpuhtel. Ne opazimo več človeka v stiski in mu ne pomagamo. Sprejmemo kot nekaj samoumevnega, da ljudje in živali trpijo, čeprav bi jim lahko pomagali. Postanemo trdi in sebični in vidimo le sebe in morda še svoje bližnje. Čeprav ga polnimo z materialnimi dobrinami in televizijskimi utvarami, postaja naše življenje vedno bolj prazno in neizpolnjeno. In podzavestno ali zavestno nas je vedno bolj strah, da izgubimo svoje materialne pridobitve, svoje zdravje, svoje življenje. Strah nas je trpljenja, ki nas nekje čaka.

In ko se bliža smrt nas postane še bolj strah. Toliko smo se ukvarjali sami s sabo, da nismo imeli časa ne volje razmišljali o čem drugem. Nismo iskali tistega, kar presega našo sebičnost in nismo želeli razmišljati o tem, kar presega naše fizično bivanje.

Zdaj je naša sebičnost dosegla svoje skrajne meje. Kaj je za njimi? Zakaj je nas strah smrti, nekateri ljudje pa se je ne bojijo? Kaj smo delali narobe v našem življenju?

Nismo znali zares živeti. Človek, živi samo zase, živi le napol. Če se boji zase, je ujet v strahove, ki mu ne pustijo poleteti preko sebičnosti, preko samega sebe. Ne zna odkriti radosti in notranje izpolnjenosti, ki jo prinašajo nesebičnost, sočutje in razumevanje drugih živih bitij.

Nismo odkrili dobrega v našem življenju. Dobro se začenja šele onkraj sebičnosti. Več kot je v nas dobrega, manj se bomo bali zase, manj strahov nas bo preganjalo. In če bomo dobri, ne bomo sami. Dobro nam bodo vračali z dobrim.

In ko bomo polagali račune svojega življenja, bomo mirni. Ne bo nas strah neznanega na oni strani fizičnega bivanja. Brez, da bi točno vedeli zakaj in kako, bomo prepričani, da nas ne čaka nič slabega, da smo svoje življenje preživeli na pravi način. Nismo ga vrgli stran le za fizične užitke, pač pa smo ustvarjali nekaj več, nekaj dobrega. Spremljale nas bodo dobre misli ljudi, ki smo jim pomagali, ki so spoznali dobro v nas.

In zdelo se nam bo, da smo z dobroto zapolnili tudi tisto praznino, tisto negotovost po koncu našega fizičnega bivanja. Ne bo nas strah, ker bomo dobroto čutili tudi na oni strani. Zdelo se nam bo, da ne bomo prepuščeni sami sebi, tako kot tudi mi nismo puščali ljudi samih. Čutili bomo, da je dobrota nekaj trajnega, kar ne mine z našo smrtjo. In čutili bomo, da je dobrota, ki sega onkraj sebičnosti, dala smisel našemu življenju.

Dobrota pa tudi preganja strahove. Le sebičnost jih ustvarja. Bojimo se sami zase, ne vidimo trpljenja drugih. Ko ga vidimo, se ne bojimo več sami zase. Namesto strahu je v nas vedno več želje, da pomagamo, da smo dobri.

Kako nenavadno je življenje. Tako rado se zgodi, da se naši strahovi uresničijo. Kot da naše bojazni vlečejo nase vse slabo, ki si ga ne želimo in se ga krčevito otepamo. Tako krčevito se trudimo sami s sabo, da ne čutimo več povezanosti z drugimi živimi bitji, niti z naravo.
Ko pa nas ni več strah, ko čutimo povezanost, nas navdajata mir in sproščenost. Dobrota je izpodrinila strah in bojazni zase ni več. Zdaj se nas nesreča začenja izogibati. Kot da dobrota ustvarja srečo, strah pa privlači nesrečo.

Človeštvo, ki bi premagalo sebičnost, bi premagalo svoje strahove. Premagalo bi vojne, bolezni, lakoto in osamljenost. Celo naravne katastrofe bi se nas začele izogibati, saj zaradi sebičnosti ne bi več uničevalo naravnega okolja. Ljudje bi pomagali drug drugemu, stali bi si ob strani v vseh težkih življenjskih situacijah.

Dobro bi izpodrinilo slabo, ljudje si ne bi več prizadejali gorja.

Strahovi se uresničijo. Zato se jih moramo otresti, jih premagati. To ni prav lahko, je pa mogoče. Vredno je truda. Ali si predstavljate življenje brez strahov in bojazni? Prav ničesar se ne bi bali, niti smrti. Živeli bi mirno in sproščeno. Prav prijazno bi bilo.

Janez Drnovšek
vir: http://www.gibanje.org