Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070501233039821

Odnos cerkve do klimatskih sprememb četrtek, 3. maj 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: eckhart Zemeljske katastrofe so po besedah cerkve božja skrivnost Praktično vsi ugledni strokovnjaki so si danes enotnega mnenja, da je človek odgovoren za vse hujše naravne katastrofe in globalno segrevanje ozračja, ki ga ni več moč zaustaviti. Človek je torej tisti, ki je s svojo napačno razvojno potjo uničil podnebje in naravo. In kakšen odgovor ima cerkev na vse te katastrofe? Ne smemo pozabiti, da je papež po katoliškem nauku usmerjevalec zemeljske oble, torej očitno vodi Zemljo v propad. Kako prazne so dogme teologov, je bilo posebej jasno po veliki cunami katastrofi dne 26.12.04, ki je bila morda največja naravna katastrofa, kar pomni človeštvo. V brošuri Katastrofe, Zemeljski preobrat, Umiranje, lahko preberemo njihove odgovore: Vatikanska Cerkev je ponudila npr. naslednji odgovor: Avstrijski katoliški kardinal Christoph Schönborn je imel 19.01.05 nagovor, med ostalim z naslednjo vsebino: ,,Jaz tudi ne vem, če resnično obstaja odgovor na vprašanje: Zakaj trpljenje? Pogosto je molk, tiho sočutje edina primerna drža ob veliki bolečini.” Švicarski rimsko-katoliški škof Amédée Grab je na neki žalni slovesnosti postavil vprašanje: ,,Zakaj spiš, gospod Bog? Zakaj skrivaš svoj obraz, zakaj pozabljaš našo nesrečo?” Nemški kardinal Wetter je prišel do rezultata: ,,…odgovora na vprašanje: zakaj? - ne bomo našli. Boleče bomo morali spoznati, da ne živimo v raju…” Odgovorov pa ni iskala samo vatikanska Cerkev, nemočni so bili tudi teologi Luteranske cerkve. Predstojnik Evangeličanske cerkve v Porenju Nikolaus Schneider je poudaril, da nima „nobenega teološko-dogmatskega odgovora o hotenju Boga sredi besnenja smrti.” Schneider je razlagal: ,,Bog se ne igra s svojim stvarstvom. Toda njegovo stvarstvo ni brezhibno.” Tudi po mnenju profesorja teologije Wernerja Kläna z Luteranske visoke teološke šole v Oberurselu v Taunusu, ni splošnega odgovora na vprašanje: „Kje je bil Bog, ko je prišla povodenj?” To je „vprašanje, na katerega ni moč odgovoriti”, je dejal; pomoč v dvomu daje mogoče prilika o „božji skrivnosti.” Evangeličanska tiskovna agencija je dne 28.12.04 objavila naslednje mnenje teologa Hansa Gerharda Behringerja: „Na vprašanje ,Zakaj Bog to dopušča?’ je Behringerju težko odgovoriti. Vprašanje ,Zakaj?’ se postavlja ljudem največkrat takrat, ko postane življenje ranljivo. K človeški zrelosti spada, da se naučimo živeti z neodgovorjenimi vprašanji.” Pravzaprav presenetljivo, da se odrasli ljudje zadovoljijo s takšnimi odgovori in so zato pripravljeni plačevati še cerkveni davek! Toda berimo dalje, kaj pravi pater Eberhard von Gemmingen: „Takšne katastrofe nas morejo spomniti na to, da Bogu ne gledamo v karte, da je njegovo delo skrivnost, je misterij, včasih zelo boleča skrivnost … Če mislimo, da razumemo Boga, je to slepilo. Ne moremo razumeti, lahko samo zaupamo, da tiči za vsem vendar nek smisel, ki ga bomo mogli nekega dne spoznati v njegovi svetli luči. Toda danes ostajamo v temi.” Če hočejo ostati teologi v temi, je to njihova odločitev. Vsakemu budnemu človeku s srcem in razumom pa kažejo, kam jih vodijo teologi. Obstaja pa izhod, ki se zelo jasno izraža že v Janezovi Apokalipsi. Tam piše: „Pojdi iz nje, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne prizadenejo njene nadloge.” (Janezovo razodetje, 18,4) Zanimivo je vprašanje „Kako lahko Bog dopusti naravi takšno morijo?” Pod umorom razumemo premišljeno ubijanje v okoliščinah, ki razkrivajo posebno zavrženo miselnost storilca. Potemtakem je narava morila z božjim dovoljenjem in bi po vatikanski izjavi storilec moral biti Bog, ker naj bi ravnal s posebno nizkotnim mišljenjem?! To je mogoče katoliško, toda s Kristusom in resničnim Bogom nima ničesar opraviti! Ali pa je vatikanska Cerkev nagovorila svoje lastne postopke, ki jih že stoletja prakticira proti ljudem, živalim in naravi? Izjava priznanega cerkvenega zgodovinarja Karlheinz Deschner-ja karakterizira to Cerkev, kot sledi: „Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam niti v antiki niti v srednjem veku ali v novejšem času, vključno in posebej v 20. stoletju, nobene svetovne organizacije, ki bi bila istočasno in neprekinjeno tako strahotno obremenjena z zločini kot Katoliška cerkev, prav posebno rimsko-katoliška Cerkev.” Katoliški teologi govorijo o božjih skrivnostih, ki so lahko zelo boleče. Toda ali ni veliko bolj boleče, če teologi, ki se imenujejo kristjani, zatrjujejo, da naj bi Bog imel skrivnosti? Bog, Večni, ne potrebuje skrivnosti, temveč tisti, ki se sicer kitijo s tem, da Boga študirajo, vendar o njem vedo manj in Ga manj poznajo kot marsikateri preprost človek iz ljudstva. Spretna poteza cerkvenih institucij je bila, da so svojim vernikom zamolčali zakon vzroka in učinka. S tem je bil položen temeljni kamen za t.im. ,,božje skrivnosti” in ,,nedoumljive božje sklepe.” Za širjenje takšnega nauka so vsekakor potrebni študirani teologi, ki s spretnim govorjenjem in prakticiranjem ritualov ljudem tako dolgo tvezijo, da potrebujejo posrednike, ki Bogu milostno pritrjujejo, da je večina ljudi njihove institucije dejansko že stoletja dolgo finančno podpirala. Toda danes kljub temu vedno bolj izginja vera v cerkvene institucije. Mnogi ljudje spoznavajo, da potapljajoče svetovne ladje ne morejo rešiti niti cerkveni dostojanstveniki. „Božje skrivnosti”, o katerih Cerkev tako rada govori, bi lahko označili kot zasilno laž, slepilo, trik, da bi zakrili ponaredbe Jezusovega nauka s strani teologov. Najuspešnejši korak v tem smislu je bil narejen na koncilu v Konstantinoplu leta 553, ko je s sklepom večine glasov iz cerkvenega nauka izginil nauk o reinkarnaciji. S tem je bil v bistvu odstranjen tudi zakon vzroka in učinka, setve in žetve, čeprav ga še vedno lahko celo dobesedno najdemo v Bibliji. V pismu Galačanom, poglavje 6,7, piše: „Ne slepite se, Bog se ne pusti zasmehovati; kar človek seje, bo žel.” Bog je pravočasno svaril pred katastrofami in klimatskimi spremembami V brošuri Katastrofe je jasno zapisano, da Bog ljudem ne pošilja katastrof – nasprotno: Bog je pravočasno svaril po prerokinji za današnji čas, Gabriele. V vseh časih je Bog govoril po pravičnih možeh in ženah, po Svojih prerokih. Bog, Večni, je na Zemljo poslal celo Svojega sina, Kristusa, sovladarja nebes. Bog je opominjal in kazal Svojim otrokom pot nazaj k njihovemu božanskemu izvoru. V današnjem času je Bog spet poslal k ljudem velikega preroka, to je Gabriele, Božjo prerokinjo in poslanko, po kateri je vsemu svetu oznanjal in oznanja svoje še neslišano sporočilo. Ljudska množica, na čelu z duhovniško kasto, ki je bila v vseh časih proti Božjim prerokom, ni poslušala in ne posluša Božje besede. Apokaliptični čas se je torej pričel… Cerkve so kmalu opazile, da je nauk Božjega Duha po Gabriele, Božji prerokinji in poslanki enako revolucionaren, kot so bile pred 2000 leti besede Jezusa iz Nazareta. Božji nauk je genialen in jasen in v svoji logiki tako enostaven, da ne potrebuje posrednika. Ne opira se na nobenega človeka, ampak samo na Jezusa, Kristusa, velikega Duha neskončnosti, ki biva v vsakem izmed nas. Noben človek ne more voditi drugega človeka k Bogu, našemu Očetu, to zmore izključno Kristus. Pot k Bogu je Notranja pot, kajti Bog ne biva v templjih iz kamenja; vsak človek Ga lahko doživi le v samem sebi. Za to pot ne potrebuje duhovnikov, ekscelenc, eminenc, župnikov, ali kakorkoli se že imenujejo. Obstaja pa smerokaz, Gabriele, Božja prerokinja in poslanka. Ljudem je zgled, vendar pa to pot lahko prehodi le vsak človek sam. To dejstvo je bilo in je za oblastno institucijo Cerkev velika nevarnost. Zato je pošiljala svoje obrekovalske pooblaščence, da prerokinji današnjega časa storijo to, kar je Cerkev naredila z vsemi razsvetljenimi možmi in ženami. Prihodnost človeštva je zapisana v atmosferi Kristus je ljudi po prerokinji Gabriele svaril že leta 1984, ko je opozarjal: ,,Prihodnost človeštva je zapisana v atmosferi. Tudi zemlja in morja pričajo o tem, kaj je človek posejal. Resnično, resnično povem vam: Blizu je čas, ko bodo vode pobrale mnogo ljudi, ko se bo planet Zemlja vzpel in pogoltnil vse, kar si bo prilastil. In zgodilo se bo, da bodo vode očistile mnoge predele Zemlje. In nastopile bodo različne klimatske razmere...” In pet let pozneje, 1989, je po Gabriele govoril brat Emanuel: ,,Spoznajte: Zaradi človeških vzrokov je Zemlja postala žareča peč. Atmosferske plasti se razkrajajo – svet je kot parni lonec, ki stoji na Zemlji; v njem vre… Spoznajte: Še se širijo puščave, toda ko pridejo vode…Dragi bratje in sestre, samo svetlobni preblisk prihodnosti, ki je v resnici že sedanjost – kajti mnogo vam je zamolčanega…” To so nekatera dejstva, ki nam kažejo posledice spreminjanja klime, pred katerimi nas je Bog pravočasno svaril. Leta 1991 je Bog-Oče svojim človeškim otrokom govoril: ,,Kakšni usodi gredo nasproti mnoga ljudstva in narodi? Usodi razdejanja in opustošenja.« Jezus iz Nazareta je govoril, kaj bo prišlo, če se ljudje ne bodo spreobrnili. So se spreobrnili? Svojega največjega prijatelja so si naredili za sovražnika. Prijatelja, ki človeštvu, odkar obstaja življenje, daje svetlobo in moč; prijatelja, ki je ljudi hranil in napajal, jim nudil streho nad glavo, bivališče in hrano. Tukaj ponovno najdemo opozorilo, da ni Bog tisti, ki kaznuje in ljudem pošilja katastrofe in nadloge vseh vrst, ampak da so to vzroki ljudi, ki silijo k učinkovanju. Planet Zemlja nam je bil dober prijatelj, toda človek je iz njega naredil vojskujočega se sovražnika. V letih 1996 in 1997 je Bog-Oče nastopil v več mogočnih razodetjih kot tožitelj za mater Zemljo. Kakšne posledice bodo imela znamenja viharjev, je svaril Kristus leta 1993: ,,O, glejte, viharji časa niso samo napovedani – vihrali in divjali bodo na vseh kontinentih. Toda to je šele začetek. Celotni kontinenti se bodo majali, kajti zemeljske plošče bodo vedno bolj rotirale, ker se bo zemeljska magma vse bolj segrevala. Tako se bo segrevala tudi celotna Zemlja. Vedno razmišljate samo o atmosferi, ki je razdejana. Toda, Jaz vam rečem: magma se vse bolj in bolj segreva in zaradi tega prihaja do velikega gibanja. Zemlja se segreva. Led se topi. Prihajajo povodnji, začenjajo se viharji… Govoril sem o viharjih časa, ki bodo prizadeli Zemljo. Toda, spoznajte, mogočni viharji bodo divjali čez deželo in porušili mnogo zgradb. Poljem bodo odvzeli rodovitno zemljo. Kar boste posejali, bo iztrgano iz zemlje. Kajti viharji bodo mogočno besneli, ne bodo samo divjali čez deželo – to so vrtinčasti viharji, ki nastanejo in opustošijo cela okrožja, vasi, mesta…” Žal se bo vse to zgodilo, če verjamemo zgoraj zapisanemu ali ne – vsaj po mojem mišljenju, ki vsekakor ni osamljeno. Katastrofičnost stanja na našem planetu – Materi Zemlji – vedno bolj priznavajo tudi mednarodne institucije na čelu z OZN. Nazadnje so priznali, da k učinku tople grede živinoreja prispeva več kot ves promet po kopnem, vodi in zraku. Sicer pa, dovolj se je zvečer vsesti pred TV-dnevnik in zdravorazumsko, s kritične razdalje predelati informacije, katerim so dovolili, da pridejo do nas - pa malce se ozreti okoli sebe brez plašnic na očeh. Komentarji (6) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog