Moja beseda je mera prostornine,
topla med jesenskim listjem.
Iz breze, ki prehiteva rast gozda.
Beseda je voda, ki dere, ko sneg kopni.
Pod toplim kamnom si greje kožo.
Z milino polti je zastrta.
Potiskana s cvetličnimi vzorci.
Ima korenine in semenje.
Brenči kot čebela in ima vonj po cvetju.
Beseda ljubezen ima merilec časa v zapestju.
Privablja druge besede, ki gostolijo kot ptice
in se selijo kot lastovke, vraščene s spominom
v svoje zapuščeno gnezdo pod napuščem.
Besede so naslonjene ena na drugo
in se znajo pretegniti, dotikati, božati,
ostati brez želja in brez strasti.
So globokega vida. Zmes čustev
in se spravljajo v razmerje z mano.
So gotovost in mir moje duše.
So zveste namenu. Dragocenim lastnostim.
Znajo ublažiti bolečino, potolažiti
in rasti z menoj. Vzpostavljajo mostove
na potovanjih in preizkušajo trdnost poguma.
So združene v enote, ki skrivajo skrivnosti
izstopajočih rož na gredici, ki hočejo preveč povedati.
Naučene so odmerjati malo prostora svojim željam.
So pot prebujenja. Zagledane v čudoviti svet ljubezni.
Niso ne včeraj in ne jutri. So samo trenutek.
Moja beseda je mera prostornine,
