Ko te srčna mišica prisili,
da upogneš koleno ob vznožju
grškega templja modrosti,
zavezan proslavljanju zahvale
za dar biti, te stvarstvo izroča,
da puščaš v stopinjah sledove
razsemenjevanja v podobi
dajajočega bitja. Kdo si?
Mesnatost plazeča v različne glasove,
ki se hipno spreminja v slamnate vrednote,
iz katerih steguje roko izdišan prah.
Izhlapel je ves sok iz travnih bilk.
Vidim v usta, ko kravji jezik obrača seno.
Vidim razpadajoči prežvek, slišim
govorico pravšnjosti, ki sika skozi zobe,
besede, ki se hočejo izraziti kot vrednote.
Ne bom padla zadeta od slamnate besede.
Pušča me ravnodušno v molku tišine.
Zavračam slasti hipnega razpoloženja
z verbalnim razkazovanjem vrednot,
s samohvalo in samodopadljivostjo -
moro s prerezanimi žilami trave.
Izsušek besed. Ostružek misli.
Sprevrženo hotenje, ki se lepotiči navzven.
Katastrofično stanje, ki pretvarja vrednote.
Zobna ščetka naj napolni usta!
Ščetine imajo največ tolerance,
da delujočega zobovja ne polomijo
in sproti očistijo karies besed.
Stopi k oknu in vdihni sveži zrak,
izbruhaj vsoto pojmov, ki jim ne pripadaš.
Ne posiljuj me s preobilno zavzetostjo zase.
Tvoje vztrajanje kaže, da so se ohranile v tebi
vse poteze bogov z Olimpa, ki so med seboj
tekmovali, prešuštvovali in nečistovali
v svilenih tunikah, preoblečeni v govorico
pravšnjosti, zunaj dosega duše.
Duhovno poziranje. Nekakšno eksotiko
ust in zobovja, patent za zlagano preživetje
v zlaganem svetu mi ponujaš, da preživim.
Lahko ostaneš v svetu, kjer te je pičila kača,
lahko bivaš v njenem gnezdu, a ne sikaj vame,
ne potvarjaj besed, da padajo v moje brezno
samote, kajti jaz se izogibam klišejskega bluza,
ki skozi preperela ogrinjala steguje desno roko,
ki jemlje in mi boža levo in se nasmiha svoji lastni
fikciji, podobi angela z žepom na telovniku.
Ne menim se za oblake prahu, ki jih pušča
konjenica za seboj. Ne vem kdo si in od kod
prihajajo kloni v tolikšnem številu?
Ko te srčna mišica prisili, 
