Roka, ki nosi razpokana vlakna,
je danes nasmukala oči s teles.
Ko bi vsaj bile rože za praznični šopek.
Oči so bile obarvane kakor pirhi,
v škrlatno barvo z vrisanimi obroči po obrazih.
Ljudje so kakor podivjane freze razbijali kepe prsti.
Bili so že skoraj sami prst in udarjali sebe
z bičem bolečine po praznini srca.
Bili so ljudje, ki sebe niso dojeli.
Vanje so položena morja soli,
a vse školjke nosijo glasbo v sebi,
ljudje pa vreščijo in jih preglasijo.
Vidim poglede teh oči s poljasnimi videnji,
ki slabijo in tajnšajo sebi srce in bledijo obraz.
Nesrečni so, v duši brez topline in miline.
Oh, ko bi vsaj te nasmukane oči
sledile svetlobi, vstale iz smrti v življenje,
iz teme v svetlobo človeškega duha.
Žalost je sol zemlje, veselje jasnina neba.
Oči so ustvarjene zato, da cvetijo v šopku človeštva.
Roka, ki nosi razpokana vlakna,
