Pusti svoje noge,
da se dotaknejo pekla.
Pusti svoje roke,
da se dotaknejo neba.
Primi se za beneški steber,
v katerem so skrite vodne kresnice,
večne oči vprašanj in odgovorov.
Tisočerih pogledov vode vate.
Ulezi se v svojo posteljo
železnih navad
in opazuj nebesnega pajka,
ki te bo ujel v svoje mreže sanj.
Pred tabo se pogrezajo večeri
in ti bi rad imel zase moje oči.
Ne razumem te, kaj bo z njimi
tvoj nepotešljivi zagon.
Tudi jaz strmim v isto nebo,
ki jemlje vase
in neomajno čaka ladje,
ki ne morejo spati
in se zarivajo v moj obraz.
Nisem morje, le pregnetena sem
z nevihto življenja.
Nagubaj vodo v sebi in pljuskni vame,
da bom čutila val morske vode,
ki bo spral svojo sol z moje duše.
Zapri svojo odprtino, ki čaka,
da bo potegnila mojo ljubezen vase.
Ozdravi mi dušo z zelišči,
ki rastejo na najvišji točki neba.
Prihajam skozi škrlatne odprtine
v tvoje telo, v kopel tišine.
Ne trkaj mi več na prsi,
za pot potrebujem čisto ravnovesje.
Vstajenje je končni smisel človeka.
Odpravljam se tja,
kjer misli hočejo razbiti vest,
kjer pahljači visokih sončnic
žarijo tvoje oči.
Pusti svoje noge,
