Na zidcu je.
Odel se je v belo ruto
in čaka z oljčno vejico,
prepričan, da gleda ljudem,
mir v oči.
V vetru je in se smehlja
težkim listom vode,
kot bila bi tekočina žalosti prva,
pred zrahljano besedo ljubezen.
Približal se je ustnicam,
ki so to besedo izgovarjale.
Tako zapečatena je še resnica,
Ki se plazi po srcu in ga ziba,
utripajočega med pomladnim cvetjem
in odpira okno,
da bodo prestopili angeli v ta svet rož
in slavljenja praznika Velike noči,
ko izruvano drevo cveti
v kotičkih ust z nasmehom.
Vstajenje so meje, v katerih živimo,
in praznik Velike noči spodbuja čute,
da ga doživimo v skladu s Kristusovim
namenom vstajenja od mrtvih,
z dobroto in ljubeznijo odrešitve,
ki sta se naselila v cvetovih,
povzdignjena na belih drevesih,
da se pridružimo temu spevu resnice.
Na zidcu je.
