Ko združiš v sebi, kar je razdeljeno,
začutiš v prsih ubrano srce.
Igra ti simfonijo. Sozvočje nasprotij
iz spomina. Preteklost besed in dejanj.
Ime je beseda. Ime ni srce.
Brez imena srce ve, da je, ker občuti.
Moje ime me vabi v iluzijo, da sem srce.
Če ne dojamem resnice, nisem srce,
sem le ime. Beseda, ki ni vezivo sveta.
Če se spreminjam, nisem več jaz.
Ostane le isto ime. Če dodajam
in odvzemam sama sebi, sem.
Srce je isto, vendar izražanje je drugačno.
Je iluzija, da sem z istim imenom jaz.
Srce in ime ni eno in isto.
Srce povečuje globine,
ko sence življenja temnijo ime.
Če se spreminjam z dodajanjem
in odvzemanjem, ostane moje isto ime.
Beseda kot spomin.
Pod imenom spremenljivo.
Srce odvaža dušo od imena,
da okreva od bolezni spomina.
Ti, ki poznaš moje ime,
mi verjameš, da sem. Me vidiš.
A nisem ime, to kar sem.
Sem dejanje. Sem dedni delež,
ki ga dobijo dediči v dar,
ko človeštvo postane bogatejše
za srce, ki ne ve, za svoje pravo ime.
Ko duh mladosti pride k zavesti,
se strezni in bruha ostanke poželenja,
ko razlaga pomen svojega imena.
Medtem pa ime slači in oblači srce
in manipulira s fizikalnimi lastnostmi abecede,
ne da bi vedelo, kako preroditi sebe iz črk
in si izbrati novo ime,
ko se pa nekaj znotraj spreminja.
Biti ime in srce obenem. Biti to, kar si,
s prelomljenim imenom. S srcem v dlaneh.
Brez odvečnih okroglih plavuti črkovanja imena.
Ko združiš v sebi, kar je razdeljeno,
