Globoko smo pretreseni in ogorčeni zaradi dogodka, ki se je zgodil 11. marca v Ponikvah pri Cerknici, ko so lovci zaradi zasede, ki so jo naredili pred medvedjim brlogom, povzročili smrt dveh medvedjih mladičkov, ki jima niso pustili zapustiti brloga. S tem je bil kršen zakon o varstvu in zaščiti živali, ki prepoveduje mučenje živali. Sprašujemo se, ali je človekov odnos do narave in živali resnično že tako močno zašel v slepo ulico, da mu tudi zakonske odredbe ne pridejo več do živega.

Človek se razglaša za krono stvarstva. Kaj si lahko predstavljamo pod tem pojmom? Pod pojmom krona stvarstva smatramo nekoga, ki je nesebičen in mu dobrobit drugega pomeni ravno toliko kot njegova, ali še celo več kot njegova. To je človek, ki je pripravljen dati vse od sebe za srečo in dobrobit drugega, pa naj gre za človeka, žival, rastlino, za vso naravo ali za mater Zemljo. Vé,da se vsa narava in vsako bitje v njej zaveda življenja in občuti radost, srečo, strah, stisko, bolečino in trpljenje. Toda poglobimo se vase in si odkrito odgovorimo: Ali izpolnjujemo vse te pogoje? Se torej lahko imenujemo krona stvarstva?

Prav tako si pod krono stvarstva predstavljamo nekoga, ki je pravičen in nikoli ne dela razlik. Toda kako ravna človek? Velikokrat ima navado uporabljati dvojna merila, tako v odnosu do soljudi kot tudi v odnosu do živali in vse narave. Torej: "Kar jaz lahko naredim drugim, oni meni ne smejo. Jaz sem lahko grob do živali, jih mučim, koljem, streljam nanje, delam na njih poskuse, jih zapiram v kletke in hleve za množično rejo, toda živali meni ne smejo storiti ničesar. Sicer jih proglasim za nevarne, neprištevne zverine, ki jih je treba takoj odstraniti, jim torej vzeti življenje."

Zase si želimo sočutja in razumevanja, toda le kje je naše sočutje, ko je v stiski nekdo drug? Kje so lovci pustili sočutje, ko medvedjih mladičkov niso pustili iz brloga in sta morala v njem umreti? Ni jim bilo mar za stisko in strah medvedjih mladičkov, za njuno neizmerno trpljenje, ko sta sama, brez matere, umirala od žeje in lakote. Niso se zmenili za stisko in skrb matere, ki ni mogla do svojih otrok in je vedela, da bosta zaradi tega izgubila življenje. In to samo zato, ker je v strahu za svoja mladička nekega človeka ugriznila v nogo. Tega ni naredila iz hudobije, zaradi zabave ali iz koristoljublja kot to vedno znova dela človek, temveč je hotela samo zaščititi svoja otroka. In zaradi tega so jo lovci takoj ožigosali kot nevarno zver, ki mora umreti. In zaradi tega sta morala umreti njena mladička.

Lovci, zamislite se še enkrat nad tem dogodkom in si iskreno odgovorite: Je bilo to pravično? Ali je res treba vse reševati z nasiljem in s puško v roki? Z ubijanjem se vendar še nikoli ni nič rešilo, saj nasilje ne more prinesti miru, ampak vedno znova samo še več nasilja, še več konfliktov.

Edini način, na katerega lahko rešimo konflikte je, da za vedno odložimo orožje in opustimo vsakršno nasilje. Samo tako lahko pride do miru in povezanosti. Zato tudi lovcem iskreno svetujemo, da odslej puške pustijo doma in se v gozd odpravijo brez njih. Šele takrat bodo resnično občutili, kaj se pravi biti pravi prijatelj in varuh živali, saj mednje ne bodo več sejali strahu in trpljenja, temveč bodo dopustili, da gozd zadiha v svojem ritmu, ki prinaša mir in harmonijo in da gozdni prebivalci zaživijo mirno in njihovi vrsti primerno življenje. Tako bodo živali sčasoma dojele, da jim ne bomo storili nič več hudega in da nam lahko začnejo zaupati.

Da je to mogoče, že dokazuje sožitje med ljudmi in živalmi v miroljubni deželi v okolici Würzburga, kjer so ljudje prenehali mučiti in ubijati živali in so zato živali prenehale biti agresivne. Tam ljudje skrbijo za živali, jim puščajo na poljih del pridelka in jim dajejo hrano, kjer jim je primanjkuje zaradi uničenega okolja. Zanje gradijo biotope in žive meje, da jim vsaj nekoliko povrnejo življenjski prostor, ki si ga je človek vzel zase ter pustijo, da živijo življenje, ki je primerno njihovi vrsti. In živali so jim hvaležne, saj jim ni več treba živeti v strahu za svoje življenje in življenje svojih mladičkov.

Za UNIVERZALNO ŽIVLJENJE:
Sonja Ličof