Trganje korenin …
Kot list trepetlike v vetru trepetam,
Še se upiram! Trganje me boli!
Spletenost korenin življenja kriči!
Drhtim ob misli nate! Gorim! Zaman?
Zdrznem se! Vidim obraza milino,
tolmuna globočino, temne oči,
ki zrejo vame v pravljici noči,
kot ledenik topim, drsim v dolino.
Krik! Se ranjenih korenin dotaknem.
Veter je neusmiljen, trga mi drob!
Boli! Krvavim! Roke ne umaknem!
Še vztrajam! Bolečina doseže rob,
ko še zmorem. Zaprem oči. Še upam!
Trenutek in tišina, je to moj grob?
