Tesnoba je najbolj pogosto človekovo razpoloženjsko stanje, saj se z njo srečamo skoraj ob vsaki novi stvari oziroma preizkušnji, ki se nam zdi pomembna. Ali ste se pretekli teden srečali s kakim novim človekom? Ste opravili razgovor za službo?Ste imeli izpit, za katerega ste domnevali, da niste dovolj pripravljeni? Ste morali nekaj prvič predstaviti pred skupino ljudi?

Če le pomislimo na naštete situacije, postanemo zagotovo nekoliko nervozni, nemirni in napeti, to pa ima za posledico, da se v nas začne prebujati občutek tesnobe. V razpoloženjskem stanju tesnobe se skrivajo občutja strahu, groze, stiske, nemira in živčnosti. Ta se skoraj vedno odražajo tudi na telesu, in sicer v obliki povišanega srčnega utripa in napetih mišic. Na splošno lahko rečemo, da je tesnoba negativno razpoloženjsko stanje, za katerega so značilni telesni simptomi, ki so posledica telesne napetosti in zaskrbljenosti o prihodnosti, za katero ima posameznik občutek, da je nima pod nadzorom.

Razlika med strahom in tesnobo

Ali ste se skoraj zaleteli v nasproti vozeči avtomobil in ste se čez nekaj trenutkov zavedli, kaj bi se lahko zgodilo? Ali vas je že kdaj za ovinkom presenetil lajež psa? Ali ste že kdaj skoraj padli iz višine in ste se čez nekaj časa zavedali, da bi bil ta padec lahko usoden? Ob naštetih primerih se v nas vzbudi občutek strahu, ki se pojavi ob vsaki nenadni reakciji, za katero menimo, da je nevarna ali celo ogroža življenje. Torej je strah občutje, ki se pojavi v trenutni situaciji in po navadi čez nekaj časa izgine. Za občutek tesnobe pa je značilno, da je v prihodnost naravnano razpoloženjsko stanje, ki ga spremlja občutek zaskrbljenosti, ker prihajajočih dogodkov ne moremo napovedati oziroma nadzorovati. Prav tako je za tesnobo značilno, da po navadi ni dejanske situacije, ki bi nam vzbujala občutek strahu (na primer strah pred višino), vendar kljub temu ostajamo tesnobni.

Panični napad

Zagotovo se je že vsakdo znašel v razpoloženjskem stanju, ko je imel občutek, da ga je določen dogodek, situacija ali trenutek pahnil v stanje, ko se ni imel več pod nadzorom. V podobno stanje lahko zapadejo tudi ljudje, ki nenadoma začutijo visoko stopnjo tesnobe: začutijo jo kot paniko, ki se na koncu lahko manifestira v obliki paničnega napada. Zanj je značilno nenadno doživetje intenzivnega strahu ali nemira, ki ga spremljajo fizični simptomi v obliki močnega utripanja srca, bolečine v prsih, težkega dihanja in občutka, da izgubljamo zavest. Panični napad se lahko pojavi ob že vnaprej znanih situacijah (na primer v zaprtih prostorih), pa tudi ob vsaki situaciji in trenutku, ki ga ne moremo vnaprej napovedati.

Vzroki za tesnobno motnjo

Kar nekaj kliničnih raziskav potrjuje, da je vzrok za napetost in nemirnost v določeni meri lahko tudi gensko pogojen oziroma podedovan. Vendar se pri posameznikih s tesnobno motnjo po navadi izkaže, da je vzrok psihične narave, torej so jo doživeli ob posameznem stresnem ali travmatičnem dogodku oziroma so jo že prinesli iz svoje primarne družine.

Vedno večji pomen za nastanek tesnobne motnje se daje separacijski tesnobnosti. Zanjo je značilna otroško nerealistična in vedno ponavljajoča se zaskrbljenost, da se bo nekaj zgodilo staršem oziroma drugim, za otroka pomembnim ljudem, ali da se bo otroku zgodilo nekaj, kar ga bo ločilo od staršev (na primer, da se bo izgubil, umrl, poškodoval v prometni nesreči). Pri teh otrocih se izkaže, da si ne želijo v šolo, nočejo zaspati sami in si ne dovolijo ničesar narediti samostojno. Za tem se skriva strah, da se bodo ločili od staršev, ta strah in zaskrbljenost pa se čez nekaj časa lahko razvijeta v tesnobo.

Zato mora človek, ki trpi za tesnobnostjo, najprej ozavestiti stvari iz otroštva. Na tak način bo lahko občutja, ki se skrivajo v tesnobi, umestil v kontekst in jih prepoznal ter poimenoval. Za tesnobo je namreč značilno prav to, da človeka navdajajo strah, groza in stiska, vendar ne ve, kaj jih povzroča oziroma kam jih umestiti. S pomočjo zavedanja svojega otroštva in z njim povezanih negativnih občutij pa si lahko odgovori, od kod tesnoba izvira in jo začne počasi razreševati.

Avtor je specialist zakonske in družinske terapije pri Družinskem centru mir.

Vir: dnevnik.si