Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2007032619095266

Drobna spominčica ponedeljek, 26. marec 2007 @ 19:09 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Rdečkasta, nad morjem je slovo dnevu jemala. Čez sadeže v sencah dreves. Jaz sem stekla naproti, nato sem tekla za njo in jo klicala: »Vrni mi dan!« Na travniku sem se s klici trudila. Bila je slovesna, a moji klici zaman. Kljub mežikanju z zaspanimi vekami in njeni gorkoti, se čas ni ustavil in vrnil nazaj. Tedaj se mi prijazno oglasi in nasmehne veter, ves nor od mladih želja, upehan, že skoraj obseden od svojih moči. Trudil se je, da me odnese s plesom navzgor, da bi skupaj uživala zvezde, ki v naporih ohranjanja svetlobe, čakajo name in se zbirajo v tropih, s svetlimi obličji in neskončno veliko časa vzdržijo, kot bi imele te drobcene stvarce zavest. Mene se je loteval obup. Bojazen noči. Za let soglasje in privolitev. Želja, da potrkam po zvenenju nebesnih teles, če govorijo in se odzivajo na čuteči način. Nebo je višje od mene. Polno čudes. A jaz jim dolgujem žarek svetlobe. S skorjo zemlje oblepljena koža, bolj nevedna kot spominčica ob potoku, drobna rožica, ki je človek nima za mar. Ko gorijo kresovi sonca po skalah, ta mala roža nič ne sprašuje, le sanja z zlatimi pestiči, zazrta v prisluh mojemu nemiru, s tisoč vprašanji, kakor da bi njena nežnost drhtela v meni in mi hotela razložiti mnoga iskanja. Kot da bi si izmišljala v svoji rasti in cvetenju veliko lepih želja zame: da vstopim v njene drobne skrivnosti, ko pa je sprejela vase polovico neba in slapove svetlobe tedaj, ko sem omagovala v sobi od utrudljivega dela. Zagotovo ne bi želela še enega dne preživeti v temi. In kako majhen cvet mi je pričaral utvaro, da me spominčica, mala stoječa svetilka v zelenih čeveljcih na travniku, opogumlja, ko moja mala stročnica, moj mali rožiček, to moje nemirno srce, še ni spoznalo, da je vsak dan za sebe sončni praznik, ki se prevesi k večernemu zatonu in da je bil namenjen rudarjem pod zemljo in vsej drveči sodrgi z avtomobili, lepim in grdim, zdravim in bolnim, mravlji in pajku, kači in krokodilu in da imaš zato dober razlog, da ne jočeš in tekaš za časom. Poglej to drobno spominčico, ki preživi tudi brez vrčka piva v temni in zadimljeni taverni! Kakšna modrost živeti z naravo! Komentarji (1) www.pozitivke.net