Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070325104440480

Kulturna dediščina nedelja, 25. marec 2007 @ 10:44 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Bila sem popotnica, oblečena v tuniko preteklosti in potovala od Bizanca do renesančnega Rima. Na Kapitolu sem obstala pred Rafaelom in se priklonila naselbini arhitekture Večnega mesta. Potovala po deželi sem naši, oblečena v tuniko sedanjosti. Obstala sem pred obnovljenim samostanom. Nekoč je bil brez strehe, s sesutim obokom, na pol podrto severno steno na kapitelsko dvorano, s kapelo in z razsutimi polžastimi stopnicami, ob stiku s prezbiterijem. Historična prepoznava substance duha in pričevalnosti prizadete baročne umetnine. V bližini je stal vodnjak. V njem se lebdele ptice in plapolale svoj čas. V njem so počivale mokre ure s skapljanimi očmi. V vodnjaku se je namakal nedotaknjen rokopis in tu je ležala roka, ki je zapisovala znamenja in z rdečim podčrtovala nespoštljiva barbarska dejanja. Tu je izparevala dejanska skrivnost, s kakšnimi močmi se je zidovje upiralo uničenju in trdovratnim strastem. Podobe zavojevalcev ležijo globoko v vodnjaku, v mrzlem svetu teme. V vodnjaku ležijo organi, ki so videli krivo in hoteli preskočiti svobodo prek ruševin. Ohranilo se je nekaj beležk, ki so hotele razčistiti kaj je napredek in kaj je sprevržena ljubezen do samozadostnosti in kako se utvare sesujejo z zidovjem. Zgodovina uči, da so mnogi narodi bili pokorni kulturni dediščini in svojim koreninam in da uravnavajo odnos do preteklosti na spoštljiv način. Na peranki vodnjaka je viselo tisto naravno merilo, ki pomirja, ko človek uvidi razsvetlitev, ki je sposobna zajeti modrost iz vodnjaka, da ne bi zapuščina zatonila, da se zlevi iz hude more. Starodavne ruševine še marsikje navdajajo z upanjem, da bodo oblečene v preobleko nekdanje mladosti bolj smehljajoče in da le ne bodo svojega konca pričakale kot zapuščeni puščavnik, z mrliškim obrazom, iztrgane iz spomina. Ko sem odhajala, sta ob cesti dve dekleti vzeli prtičke. Spomnila sem se na Tiziana in na grške templje, ki tkejo posebne spomine. Kaj vse ne doživimo in razmišljamo na potovanjih? Komentarji (2) www.pozitivke.net