Denar gre prevečkrat drugam in ne tja, kjer ga je najmanj. Pred časom so v neki oddaji zbirali prostovoljne prispevke za ljudi v stiski in zavrtel sem prikazano številko. Ker oddaje nisem gledal, temveč jo le površno poslušal, sem med klicanjem razmišljal, koliko bi podaril. Ko sem že skoraj razmislil, se je javil odzivnik in mi povedal, da mi je operater pravkar zaračunal nekaj manj kot tristo tolarjev in mi bo prav toliko tudi vsako naslednjo minuto.

Še preden sem se utegnil začuditi, kako da se pomoč meri v minutah, je klic prevzel skrivnostno očarljiv ženski glas, ki je za moderatorko pomoči zvenel skoraj preveč privlačno. In je tudi bil, kajti nenadoma sem slišal žametne besede o parčkih, ki da so že dodobra ogreti in pripravljeni. Posvetilo se mi je in odložil sem slušalko. Ugotovil sem, da sem za eno ničlo zgrešil številko, zato sem poklical še enkrat. Oglasil se je drugačen, treznejši in manj očarljiv odzivnik ter se mi zahvalil, ker sem pravkar podaril približno tristo tolarjev, ki jih bodo veseli nekateri slovenski otroci.

Ne le prednovoletni, tudi ponovoletni čas je doba, v kateri so obdarovanje, pomoč in splošno opazovanje materialnega ter splošnopogovorno duševnega stanja soljudi bolj v ospredju pozornosti kot sicer. Ali je pretežen del vse pozornosti soljudem iskren ali ne, ne vem. Kako bi sploh vedel? Kako bi kdor koli sploh vedel? Verjetno bi bilo bolje kot moralizirati o iskrenosti pomoči premišljati o njenem obstoju ali neobstoju – tako, za spremembo. O iskrenosti pomoči namreč ni mogoče govoriti, če te pomoči sploh ni. Tedaj ostane zgolj moraliziranje brez konkretnega učinka, kar pa je od vsega gotovo najslabše.

Tako premišljujem, ker marsikdaj ugotavljam, da je dejstvo, ali smo pomagali zaradi iskrenega sočutja ali zaradi t. i. egoističnega altruizma, manj pomembno. Ne vem, ali bi se kdo v manj bogatih okoljih pritoževal, če bi državam v razvoju, kot jih na Zahodu priljubljeno in neustrezno imenujemo, dajali petkrat ali stokrat več razvojne pomoči zato, ker želimo davčno olajšavo ali ker pač želimo drugim dati več in odvzeti sebi. S tem ne zanikam pomena splošne naravnanosti tistih, ki pomagajo, toda pomoč, če je dana v nekih sprejemljivih moralnih okvirih, je bistvo in pika. Če misliš in če lahko, daj in bodi tiho.

A dejstvo ostaja, da je pomoč v sodobnem okolju čudno vrednotena. Primer: Evropska unija velja za rastočega gospodarskega velikan(čk)a, toda velikega zunanjepolitičnega palčka. Kadar koli je govora o visoki zunanji politiki, Unije ni na vrhovih svetovnih lestvic. In vendar: koliko ljudi danes ve, da je Evropska unija kot seštevek njenih držav članic najradodarnejša politična tvorba na svetu? Koliko lestvic slovenskih podjetij in najrazličnejših gazel primerja njihove donacije v dobrodelne namene in jih razvršča po njihovem dajanju in ne dobivanju? Koliko podjetij to sploh objavlja? Kolikokrat se vprašamo, koliko sosed da, in ne, koliko zasluži? Očitno svetu in domovini vladajo drugačne misli. Očitno zato parčki za telefonsko segrevanje porabijo več cekinov kot ogrožene družine za bivanje.

Razmerje med stroški ogrevanja parčkov in obdarovanja pomoči potrebnih me je v moji humanitarni intervenciji, potem ko sem drugič odložil slušalko, lopnilo kot veliko kladivo; sploh, ker sta bila zneska, ki so mi jih zaračunali eni in drugi telefonisti, povedana tako neposredno drug za drugim. Toda spoznanje je bilo koristno, predvsem zato, da sem odkril, zakaj je o pomoči še zmeraj treba vsaj malo moralizirati, tudi če pozabimo razpravo o iskrenosti pomoči. Premik v glavi pri dajanju pomoči mnogokrat ni predvsem vprašanje zneska, ki se mu odrečemo, temveč korak, za katerega se odločimo, ker tako intimno želimo zaradi tega ali onega razloga. Premik je zato manj premik v denarnici kot pa premik v glavi, vrednotah, mislih. Take premike pa domnevno pospešuje seveda – moraliziranje; jasno, ob predpostavki, da premik finančno zmoremo. Pa da ne bi kdo mislil, da je tak premik preprost. Veliko preprosteje je segreti parčke.

Matej Lozar, politolog
www.spekteronline.net