Nezavisna je svetloba,
mirna kakor jutranji pozdrav,
vodila me bo le do groba,
ko-bom na tem svetu ves propal.
Mi ne bo sijalo sonce staro,
ko ležal v krsti bom,
me v zemljo le bo gnalo,
ko začel se bo prelom.
Potoval bom skozi vso svetlobo,
čez vso morje in zemljo,
občutil bom sveta tegobo,
ko zapuščal bom Zemljo.
Se povzdvignil k vladarju,
gor visoko nad nebo,
pokoro bom še dal mornarju,
ki me čuval je zvesto.
Videl širno bom sobano,
v kateri bival bom,
se razteza v neznano,
tamkaj moj bo večni dom.
Tu okusil bom pravico,
čisto, blago in srečno,
ne bom živel več za krivico,
o njej le pisal bom modro.
Naj omenim še življenje,
ki uživam ga sedaj,
to za mene je trpljenje,
sam že vem zakaj.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070307203807459
Domov |
|
Powered By GeekLog |