Zakaj le tedaj, ko izgubimo
razumemo vrednost izgubljenega?!
Zakaj ne čuvamo sreče v trenutku, ko jo držimo v svojih rokah?!
Zakaj po izgubi le tarnamo in nič ne naredimo?!
Zakaj gledamo nazaj in ne naprej?!
( Ne joči no! Naredi nekaj, da popraviš položaj!
Odloči se že enkrat, da jo boš vzel
ali njej daj svobodo, da gre drugam.
Tja, kjer bo našla svoj mir in srečo.
Se sprijazni s tem, da je tvoj čas potekel.)
To ni pesem, saj se nič ne rima.
To je dilema, to je množični: ZAKAJ?
Moj in tvoj.
Na katerega najdeva tisoče izgovorov.
Odgovor je pa eden -
Strah! Strah pred spremembo.
Strah! Razvajenost in lenost!
Zakaj le tedaj, ko izgubimo
