Na policah trgovin je vse več ekoloških živil in pridelkov iz integrirane prehrane, vse več je tudi potrošnikov, ki posegajo po tovrstnih živilih. Bistveno manj ekološke ali integrirane prehrane pa je v javnih kuhinjah, torej šolah, vrtcih in bolnišnicah, kjer pa so običajno potrebe po zdravem prehranjevanju največje. Z vsakdanjim reklamiranjem zdrave in varne hrane so proizvajalci dosegli bistveno višjo raven prodaje najrazličnejših »bio« izdelkov. Kar samo po sebi ni prav nič narobe, prej nasprotno.

Je pa zagotovo narobe to (ali pa vsaj nekoliko za časom), da tovrstnih bio ali eko izdelkov ne moremo dobiti v javnih kuhinjah. Še najbolj na udaru so vzgojno-izobraževalne ustanove, saj je v obdobju odraščanja zdrava prehrana še najbolj pomemba. Pomembne pa so tudi zdrave prehranjevalne navade, ki si jih otroci pridobijo v letih odraščanja. Način prehranjevanja bodo namreč v veliki meri obdržali skozi vse življenje. Minister za zdravje Andrej Bručan in minister za šolstvo dr. Milan Zver sta sicer že novembra 2005 pripravila smernice zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki pa ekološko pridelane hrane ne zajema.

»Sedaj je skrajni čas za uvedbo ekološko pridelane hrane in živil v obrate javne prehrane. Ekološka pridelava je namreč nadzorovana in certificirana od njive pa vse do potrošnika. Prav zato imajo ekološka živila najvišjo notranjo kakovost in niso obremenjena s potencialno škodljivimi snovmi, torej ostanki pesticidov, nitratov, aditivov ali drugih snovi,« razlaga prof. dr. Martina Bavec, izredna pofesorica Fakultete za kmetijstvo na Univerzi v Mariboru. Šole, vrtci in bolnišnica Največjo javno kuhinjo na mariborskem območju ima nedvomno Splošna bolnišnica Maribor, kjer dnevno pripravijo več kot 5.000 obrokov.

Na njihovem jedilniku pa (vsaj zaenkrat) še ne najdemo ekoloških živil ali pridelkov iz integrirane prehrane, kar pa naj bi se v prihodnje spremenilo. »Največji problem pri morebitnem uvajanju ekološko pridelanih živil vidim pri zagotavljanju zadostne količine. Glede na naše potrebe, se bojim, da bi težko našli ponudnika, ki bi nam poleg zadostne količine zagotavljal tudi redno dostavo. Obstaja tudi možnost, da tovrstno prehrano na jedlinike vključimo vsaj do določene mere. Najverjetneje pa bo odločujoča tudi cena,« razlaga Majda Herlič iz Splošne bolnišnice Maribor. Prav cena je, kot kaže, pomembnejši faktor pri odločanju o uvedbi ekoloških živil v javnih kuhinjah, saj je tovrstna prehrana običajno nekoliko dražja.

Čeprav to ne bi smel biti problem, razlaga Tone Hrovat iz Kmetijske šole Novo mesto, kjer so tovrstna živila na svoje jedilnike vključili že pred leti, način, kako so se izognili morebitni podražitvi prehrane, pa so predstavili tudi predstavnikom nekaterih mariborskih osnovnih šol in vrtcev. »Položnice za malice in kosila, ki jih prejmejo naši dijaki, niso zdaj nič višje, kot so bile takrat, ko zdravih živil pri naših obrokih še nismo uporabljali. Z javnim naročilom smo namreč uspeli bio hrano dobiti za enako vsoto denarja, kar je logično, saj je vsakemu pridelovalcu v interesu, da čimveč proda.

Potrebno si je le vzeti nekoliko več časa za pogajanja«, je o svojih izkušnjah spregovoril Hrovat. In kako je to urejeno v mariborskih osnovnih šolah in vrtcih? Andrej Verlič, podžupan Mestne občine Maribor, zadolžen za družbene dejavnosti, je sicer s ponudbo hrane zadovoljen, saj meni, da sodi mariborska občina med peščico tistih, v katerih se je veliko vzgojno-varstvenih ustanov že odločilo na svoje jedilnike uvesti ekološko pridelane izdelke. Košarica sadja v vsak razred »Ponudba naših malic je zelo pestra. Na jedilniku so velikorat bio polnozrnate štručke in najrazličnejše žitarice, veliko je ekološko pridelanih živil. Vsak razred dobi dnevno tudi košarico svežega sadja in prav zanimivo je, da si učenci, ki se med poukom selijo iz razreda v razred, svojo košarico kar lepo odnesejo s seboj. In jo do popoldneva praviloma tudi spraznijo.

Prilagojen jedilnik je morda res nekoliko povišal ceno malice, vendar je razlika v ceni zanemarljiva. Morda le kak cent dražja od drugih,« razlaga Marta Otič, ravnateljica Osnovne šole France Prešeren, ki velja za eno prvih osnovnih šol v Sloveniji z oznako Eko šola. Poleg omenjene so ta naziv pridobile še OŠ Toneta Čufarja, OŠ Slave Klavore, OŠ Bratov Polančičev, OŠ Angel Besednjak, OŠ Janka Padežnika in OŠ Tabor II. Eko šole deloma že upoštevajo svetovne usmeritve zdravega prehranjevanja v javnih kuhinjah, ki na jedilnike uvrščajo več sveže hrane, več ekološko pridelane hrane, več kreativnosti pri sestavi jedilnikov in pri vzpostavitvi preskrbnih verig.

Ministrstvo za zdravje pa vzgojno-izobraževalnim ustanovam še nalaga, da naj poskušajo v proces nabave vključiti tudi pridelovalce iz lokalnega okolja, saj se s tem izognejo uporabi »svežih« živil, ki so bila dlje časa skladiščena, ali pa so zaradi daljšega prevoza izgubila na biološki vrednosti in vsebnosti najrazličnejših vitaminov, kar je še najbolj izrazito pri sadju in zelenjavi. Ekološko pridelana ali integrirana pridelava Med ekološkimi živili in pridelki iz integrirane pridelave je precej velika razlika, čeprav mnogi ta dva pojma še vedno enačijo. Ekološko pridelana živila imajo namreč za razliko od integrirane pridelave bistveno več omejitev.

»Ekološki kmetovalci tako ne smejo uporabljati kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin, razkuženega semena in lahko topnih mineralnih gnojil. Prepovedana je uporaba sintetičnih dodatkov v krmilih, surovin živalskega izvora v krmilih in gnojilih, izogniti pa se morajo tudi preventivnemu zdravljenju živali s kemoterapevtiki. Edina skupna prepoved pri ekološki in integrirani pridelavi je uporaba gensko spremenjenih organizmov,« razlaga Polonca Repič iz Inštituta za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru. V integrirano pridelavo sodi sadje, vključno z grozdjem, poljščine in zelenjava, ekološke kmetije pa danes poleg sadja in zelenjave ponujajo tudi žita, krompir, sokove, suho sadje, goveje meso in meso drobnice ter v omejenem obsegu celo mlečni izdelki. Besedilo: Mojca Hanžič

Vir:dobrojutro.net