Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070225185632675

Istranka - kip radosti nedelja, 25. februar 2007 @ 18:56 CET Uporabnik: Tatjana Malec Na meandru Belvederja v Kopru prisluhnem glasbi Rondo Veneziano in platane poplesujejo v ritmu povzdignjene čudežnosti, kot so nekoč poplesavale kmetice s košarami na glavi, v katerih so prinašale v mesto svoje pridelke: olivno olje, češnje, fige, grozdje, jajca in mleko ali so prihajale z vozovi, z vpreženimi osliči. Iz korenin platane vznikne pred mano darujoče in prekipevajoče ženski kip radosti. »O Altamira!« vzkliknem presenečena. Sonce je kapljalo jantar, ko sem ostrmela. Duša moja, pomiri se in uživaj popolnost, ki pripada radosti navdiha poésie pure v rokah ustvarjalca miline estetske misli, da ustvari Istranko s svitkom na glavi. Breztežen je navdih. Kot zefir maestrala se igra s snovmi, ko se kipar z božanskimi prsti dotika dišečega jasmina in ustvari popolno Istranko z ožiljem iz svoje krvi: mistično mater, kraljico luči. Nosilko življenja iz Šavrinskih gričev. Intuitivno lepo na meji čutnosti, rojeno iz ideje, ki se sveti kakor sonce. O cvetoča luč, z dojkami magnolije! Hrepenenje po ljubezni ji meri čas. Z duhovnimi očmi je razprla morje, ko se je prebudila skoraj gola, ovita s tančico jutranje zarje na pragu razsvetljenih vrat koprskega zaliva, potopljena v čas, ko je studenec ulitega brona začutil v žilah kri in ljubezen, z vidnim poljem nikoli videnega, budnost ki odpira oči angelom tihega poljubljanja, z ekstazo bivanja v utripu zamaknjenosti. O Istra, mati lepote Šavrinske duše! Moje uho se uleže na skalo. Galeb vzleti. Oko ponikne in sledi val, ki je zibal rojevanje duše njenega notranjega telesa in višjo obliko bivanja z navdihnjeno lepoto izrekanja rok, obdarjenih z lastno močjo, da duh postane telo, obredje alkimije, utelešenje iz notranjega spomina. Zvečer je kip skrivnostnejši, ko se prižgejo luči in ko ga noč intimno skrije pod krono draguljev. Zjutraj prihajam sama z ludistično dušo na obalo. Zmorem globoko dihati, ko prihajam v območje senzibilnega tkanja misli in občutkov. Ogrnem ji milino telesa s plaščem mehkega tila in zajadram v večno navzoč trenutek 'zdaj'. Z obrazom morja na baročnem portretu in s kožo pozlačeno od sonca, rešena samote, z boki podpira štiri strani neba. Istrska žena potopljena globoko v modrino, me čarno navdaja s prostornino in zbuja moje čute s prisluhi nepomirljivega valovanja in utripanja življenja v kolesju časa, ki ga gledamo ravnodušno z obrabljenimi očmi. Tiho morje, očiščeno strasti, se je danes zjutraj zleknilo ob njenih nogah in jo vabilo v dostojanstvenem oblačilu hrepenenja v nedrje vala, apolinično vzhičeno, brez simetrije in omejitev, ko me je pobožala s svojimi toplimi, žuljavimi rokami v slovo, s samozavestjo boginje in dosegla sem ples misli z oživitvijo ideje, da se je zemlja odpočila in poplemenitila Šavrinsko deželo. Noben tuj moški nima moči, da bi se jo dotaknil. Eros z duhovnim telesom pije čisto roso spomina in jo nagovarja v imenu hrepenenja po ljubezni. Pazljivo pojdiva na vožnjo in ko jo obkroživa na stičišču Pristaniške ulice, Severne obveznice in Belvederja jo vsakič ljubeznivo poglejva in se ji nasmehniva. Vprašaš jo lahko kako ji je ime. Ne bo ti odgovorila, kajti popolnost nima imena in je nesmrtna. Istranka je kip radosti! Komentarji (12) www.pozitivke.net