Le pepel mi v srcu je ostal,
siv, koprenast, hladen,
kot megleno jutro...
...občutek nenavaden...
da večno tu bo, sem se zbal.
Hlad prodira mi v kosti,
v mišice in v živce,
ledeno v njih me zaskeli,
zaradi sinjih oči,
v katerih vse bolj bledi
ljubezen, ki staplja se s sivino,
...a tudi sivine kmalu več ni.
Preveč je bilo hrepenenja,
in sanj je bilo preveč,
strasti, ki od znotraj me grebe,
in vročega poželenja
po mehkih tvojih dlaneh
po tvojih žgočih dotikih
po ustih, po tvojih laseh,
po tvojih orgazmičnih krikih,
po tvojih prelepih očeh...
Le pepel mi v srcu je ostal,
