Ko sem bila še v pesku puščave,
sem vonjala dišečo pazduho oaze.
Spoznala sem, da so žarki sonca v meni.
Le zakaj se nisem mogla razcveteti
v puščavsko rožo?
Oaza, kakšno razodetje vode!
Najvztrajnejša tekočina,
močnejša od ljubezni sonca,
ki se je na svoji poti sprhnilo
v drobce prahu in pripelo na kamen.
Puščava, en sam ogromni čevelj
peščenih zrnc, ki hrepeni po dežju,
potokih, rekah in jezerih,
po črtah vodne gosenice,
ki se plazi s svojim hrepenenjem.
Kako samoumevna je rodovitnost vode.
Kot velika mati je, ki kodra pesek
z zelenim življenjem in ga oblači
v haljo cvetočih travnikov in dreves.
Koliko žeje pušča za sabo ljubezen sonca
in koliko hrepenenja je v zajetju oblaka,
ki kaplja svojo rodovitnost na njivo
in se iz sna večnosti spreminja v zakon
skrivnostne snovi, ki oživlja kožo planetu
in ga spreminja v bitje z zelenim zobovjem,
čakaje z utekočinjenim ključem na svoj čas,
da se bo sonce prizibalo v njeno območje.
Oaza kraj divje ljubezni sonca in vode!
Koliko hrepenenja se skriva v kosteh kamenja,
koliko kruha in dateljnov je v slapovih reke,
koliko orlov lahko vzleti iz oblaka.
Joj, kako znamo ceniti ta brezbarvni
val reke, to zajetje ljubezni!
V zrnu peska sem videla geometrijo
začetka in konca, v slapovih vode
in krvi človeške strasti – kosilo iz svežega
sadja, medtem ko so nekateri na banketu
že večerjali prihodnost življenja.
Ko sem bila še v pesku puščave,
