Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Karminsko rdeča
Prispeval/a: Weirdness dne
sobota, 10. februar 2007 @ 15:56 CET
Danaja
Tvoj stil me vedno znova preseneča...
Ne le rima, tudi oblikovno vizualno izstopaš iz hladnega stereotipa poezije.
Najbolj me pritegne zadnji del:
…………… in sonce spilo zadnje bo sledi karmina
…………… z dna celic ženskega spomina.
Sončen dan res lahko izprazni tiste celice spomina, posebej, če so spomini žalostni, vendar se ženske dlje oklepate takšnih spominov, kakor da bi nekako črpale iz njih moč in optimizem za nadaljno spopadanje s težavami...
Lep sončen pozdrav, Weirdness
--- You don't know me, you don't know me at all...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sobota, 10. februar 2007 @ 20:42 CET
Pozdravljena Danaja!
Ne morem si kaj, da ne bi posvetila posebne pozornosti tvoji vizualni poeziji, ki krepi in radosti čustva bralca. Tako zelo je podobna tvojemu temperamentu. Rekla bi, da si kot pesnica grajena kot Mlada tarantela Mauricia Lemaitra, še bolj pa je poezija podobna stihom Eugena Gomingvera ali Vetru Arrigo Lora Totino (poeti vizualne poezije).
Nekatere tvoje pesmi se ne bere (npr. novoletna smreka). Pustiti je treba, da naredijo vtis. Besede so bolj zapažene po naključju. Besede se dotaknejo bolj bralčeve psihe in sprožijo niz odzivov. Čimbolj je psiha bogata, tembolj močni in globoki so odzivi. Tvoje vizualne pesmi govorijo več glasov, so predigra, zahteva da bralec sodeluje. Ob njihovi arhitetkturi mora napenjati vse svoje telo. Zmije in očisti ga. Vsaka beseda zasije kot sonce. Pesem ima v sebi glasbo, je kot glasbena plošča, kot magnetofon. Poezija ima tačke, krila, noge in lučke v očeh. Je kot meteor, sproži odmeve in pusti za sabo svojo prostornino.
Metaforika tvoje vizualne poezije se prelije še v barvno kompozicijo in doseže višek v karminu. Je kot monografija velike ljubezni. Tvoja karmin barva, v kateri prevladuje rdeča z malo karmezinaste barve (modro rdeče), je bila cenjena barva že v pradavnini. Bila je izraz intenzivnejše, polnokrvnejše s strastjo napolnjene lepote, naravnost »fanfara« življenja. Svetlobe ne moremo prejeti in teme nam ni treba dojeti, kajti med ljudi je prišlo že v davnih časih razodetje in barve so prišle na svet – modra, rdeča in rumena. Ko se sonce skloni k človeku na zemljo, postane na nebu rdeče. Modro primešana karmezinu nas drži v spoštovanju do skrivnosti in je barva onostranstva, rdeča pa je srednik med nebom in zemljo. Rdeča barva pomeni dušo in njen sedež v rdečem, v krvi.
Tvoja karmin barva nas popelje v zapleteno simbolično govorico in se kaže bogata in edinstvena, v svojem izžarevanju naravnost božanska. Simbolizira božji sijaj. Karminasta barva se prevesi v škrlatno, sinober barvo uničujočega neobvladljivega ognja v ljubezni. Svetloba ognja je simbol svete čistosti, skrbne ljubezni in končne zmage nad temo. Škrlatna barva je bila v visokih kulturah znamenje svetega gospodovanja. Že v rimskem cesarstvu je bila pridržana samo cesarju. Škrlat je božja barva. Rdeči škrlat predstavlja božje veličanstvo, vzvišenost, primešana modra pa prikazje razodevajočo modrost.
Tvoja vizualna poezija Danaja, ima sporočilno vrednost ne le v barvi, temveč tudi v ravnih črtah, ki kažejo gibanje duha v kozmos, v neskončnost. Tvojo poezijo bi označila kot verbalno arhitekturo. Bralca prestavi v kinetično stanje. Je usmerjena proti visokemu cilju, h gloriji nebeškega bivanja. Predstavlja vrata skozi katera odhajamo in se vračamo. Je visokofrekvenčna, včasih ji moramo celo dopustiti, da nam vzame ljubljeno osebno iz rok in jo prestavi v molk, v globoko premišljevanje. V njej sta visoko ločena v polarnem načelu samoodpovedovanje in velika predanost ljubezni, enormna kipeča čustva, hrepenenje, ki je tako veliko, da nima možnosti izstopa iz poezije. Črta mu utrjuje pot. Barva ostaja del pesnika, v njem se obnavlja na obredni način – vizualno in konkretno kot velik dogodek duše in srca.
Prispeval/a: danaja... dne
torek, 13. februar 2007 @ 11:25 CET
Hvala Weirdness
za tvoj komentar. Veš, nimam nobenih pesniških ambicij, znanja, vzornikov, želja… zato pišem z lahkoto in izredno uživam. Vsakič si rečem: O.K. , še ta pesem, potem pa ne več… pa mi je ob tem tako lepo in se kot otrok spet prepustim novemu presenečenju… ne želim se vezati... se oklepati ciljev; imam ravno pot, a široko… zaupam… in uživam.
Zanimiva mi je tvoja misel: »… posebej, če so spomini žalostni, vendar se ženske dlje oklepate takšnih spominov, kakor da bi nekako črpale iz njih moč in optimizem za nadaljno spopadanje s težavami...«
Res da na splošno ženske dlje nosimo spomine - a da bi iz žalostnih spominov črpale moč in optimizem za nadaljno spopadanje s težavami? Na prvi pogled je to nesmisel; a zadaj se kažejo ti pogosti vzorci obnašanja: vloga žrtve, mazohizem…
Si se kar dobro približal moji pesmi. V njej ne govorim o osebnih spominih, ampak o tistem, kar je globoko skrito v kolektivnem ženskem spominu, ki hrani naše celice s strahom pred izražanjem prvobitne ženske moči, ki je neukrotljiva, kot moč narave. Izraz tega strahu pa je ta ženska nemoč, katero si zgoraj nakazal.
Vemo, kdaj nam je bil vcepljen ta strah, a nikakor ne gre za to, da bi kogarkoli (družbeni red, institucijo…) obsojali. Sami smo bili soustvarjalci tistega časa.
In v vsem je smisel, a ker ne vidimo celote, ga ne prepoznamo.
Weirdness, smelo novim pesniškim in življenskim avanturam naproti!
Prispeval/a: danaja... dne
torek, 13. februar 2007 @ 11:29 CET
Draga Tatjana,
hvala ti za pozornost, ki si jo namenila mojim pesmim. Sama kar ne bi mogla reči – poezija, kakor tudi sebi ne – pesnica. Kot sem že zgoraj napisala, mi je to vse v veliko zabavo, veselje. In če ne bi objavila, bi se ti lističi porazgubili (veliko se jih je).
Napisala si » … besede se dotaknejo bolj bralčeve psihe in sprožijo niz odzivov.« In tako je tudi z barvo. Prav barva je ob opazovanju del slikarja El Greca nekoč v meni naredila globok vtis… in ko sem zadnjič ob opazovanju zarje zahajajočega sonca ugotavljala, da je zimska večerna zarja bolj hladno rdeča, kot poletna… mi je barva karmina vrgla na površje spomine na vsebino El Grecovih slik… in vse tisto, kar sodi zraven: čas nastanka, okoliščine in kolektivna čustva, ki so to narekovala, ter vpliv tega na individualna življenja – takrat in danes. Prav presenečena sem bila, ker sem še zaslutila neke sledi globokega strahu ob tem v sebi. Presenečena, ker sem nekoč vse to že obdelala, »spustila skozi telo« z veliko veliko plesa.
In občutje tega strahu se je izrazilo skozi to pesem, se sprostilo… se očistilo… In mi nekako odprlo oči, razumevanje…
Občutila sem tako, kot si ti zaključila svoj komentar: »Barva ostaja del pesnika, v njem se obnavlja na obredni način – vizualno in konkretno kot velik dogodek duše in srca.«
Bil je dogodek duše in srca, očiščenje in obogatenje – in ostala je zapisana pesem.
Tatjana, veliko dobrega ti želim,
izpolnitve, veselja in užitka ob ustvarjanju
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
torek, 13. februar 2007 @ 12:32 CET
Draga Danaja,
hvala za odgovor. Tudi tebi želim veliko lepega, naj ti to oblilje čustev in doživetij doprinese čimveč dobrega in naj te razveseljuje v tvojem hotenju in umetnosti razmišljanja, da se izražaš tako kot ti tvoje srce občuti.
NE ZAMUDITE
…………… Od kod to? Zakaj mi včasih je tesno,
Karminsko rdeča
Prispeval/a: Weirdness dne sobota, 10. februar 2007 @ 15:56 CET
Danaja
Tvoj stil me vedno znova preseneča...
Ne le rima, tudi oblikovno vizualno izstopaš iz hladnega stereotipa poezije.
Najbolj me pritegne zadnji del:
…………… in sonce spilo zadnje bo sledi karmina
…………… z dna celic ženskega spomina.
Sončen dan res lahko izprazni tiste celice spomina, posebej, če so spomini žalostni, vendar se ženske dlje oklepate takšnih spominov, kakor da bi nekako črpale iz njih moč in optimizem za nadaljno spopadanje s težavami...
Lep sončen pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Karminsko rdeča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 10. februar 2007 @ 20:42 CET
Ne morem si kaj, da ne bi posvetila posebne pozornosti tvoji vizualni poeziji, ki krepi in radosti čustva bralca. Tako zelo je podobna tvojemu temperamentu. Rekla bi, da si kot pesnica grajena kot Mlada tarantela Mauricia Lemaitra, še bolj pa je poezija podobna stihom Eugena Gomingvera ali Vetru Arrigo Lora Totino (poeti vizualne poezije).
Nekatere tvoje pesmi se ne bere (npr. novoletna smreka). Pustiti je treba, da naredijo vtis. Besede so bolj zapažene po naključju. Besede se dotaknejo bolj bralčeve psihe in sprožijo niz odzivov. Čimbolj je psiha bogata, tembolj močni in globoki so odzivi. Tvoje vizualne pesmi govorijo več glasov, so predigra, zahteva da bralec sodeluje. Ob njihovi arhitetkturi mora napenjati vse svoje telo. Zmije in očisti ga. Vsaka beseda zasije kot sonce. Pesem ima v sebi glasbo, je kot glasbena plošča, kot magnetofon. Poezija ima tačke, krila, noge in lučke v očeh. Je kot meteor, sproži odmeve in pusti za sabo svojo prostornino.
Metaforika tvoje vizualne poezije se prelije še v barvno kompozicijo in doseže višek v karminu. Je kot monografija velike ljubezni. Tvoja karmin barva, v kateri prevladuje rdeča z malo karmezinaste barve (modro rdeče), je bila cenjena barva že v pradavnini. Bila je izraz intenzivnejše, polnokrvnejše s strastjo napolnjene lepote, naravnost »fanfara« življenja. Svetlobe ne moremo prejeti in teme nam ni treba dojeti, kajti med ljudi je prišlo že v davnih časih razodetje in barve so prišle na svet – modra, rdeča in rumena. Ko se sonce skloni k človeku na zemljo, postane na nebu rdeče. Modro primešana karmezinu nas drži v spoštovanju do skrivnosti in je barva onostranstva, rdeča pa je srednik med nebom in zemljo. Rdeča barva pomeni dušo in njen sedež v rdečem, v krvi.
Tvoja karmin barva nas popelje v zapleteno simbolično govorico in se kaže bogata in edinstvena, v svojem izžarevanju naravnost božanska. Simbolizira božji sijaj. Karminasta barva se prevesi v škrlatno, sinober barvo uničujočega neobvladljivega ognja v ljubezni. Svetloba ognja je simbol svete čistosti, skrbne ljubezni in končne zmage nad temo. Škrlatna barva je bila v visokih kulturah znamenje svetega gospodovanja. Že v rimskem cesarstvu je bila pridržana samo cesarju. Škrlat je božja barva. Rdeči škrlat predstavlja božje veličanstvo, vzvišenost, primešana modra pa prikazje razodevajočo modrost.
Tvoja vizualna poezija Danaja, ima sporočilno vrednost ne le v barvi, temveč tudi v ravnih črtah, ki kažejo gibanje duha v kozmos, v neskončnost. Tvojo poezijo bi označila kot verbalno arhitekturo. Bralca prestavi v kinetično stanje. Je usmerjena proti visokemu cilju, h gloriji nebeškega bivanja. Predstavlja vrata skozi katera odhajamo in se vračamo. Je visokofrekvenčna, včasih ji moramo celo dopustiti, da nam vzame ljubljeno osebno iz rok in jo prestavi v molk, v globoko premišljevanje. V njej sta visoko ločena v polarnem načelu samoodpovedovanje in velika predanost ljubezni, enormna kipeča čustva, hrepenenje, ki je tako veliko, da nima možnosti izstopa iz poezije. Črta mu utrjuje pot. Barva ostaja del pesnika, v njem se obnavlja na obredni način – vizualno in konkretno kot velik dogodek duše in srca.
Lep pozdrav
Tatjana
Karminsko rdeča
Prispeval/a: danaja... dne torek, 13. februar 2007 @ 11:25 CET
za tvoj komentar. Veš, nimam nobenih pesniških ambicij, znanja, vzornikov, želja… zato pišem z lahkoto in izredno uživam. Vsakič si rečem: O.K. , še ta pesem, potem pa ne več… pa mi je ob tem tako lepo in se kot otrok spet prepustim novemu presenečenju… ne želim se vezati... se oklepati ciljev; imam ravno pot, a široko… zaupam… in uživam.
Zanimiva mi je tvoja misel: »… posebej, če so spomini žalostni, vendar se ženske dlje oklepate takšnih spominov, kakor da bi nekako črpale iz njih moč in optimizem za nadaljno spopadanje s težavami...«
Res da na splošno ženske dlje nosimo spomine - a da bi iz žalostnih spominov črpale moč in optimizem za nadaljno spopadanje s težavami? Na prvi pogled je to nesmisel; a zadaj se kažejo ti pogosti vzorci obnašanja: vloga žrtve, mazohizem…
Si se kar dobro približal moji pesmi. V njej ne govorim o osebnih spominih, ampak o tistem, kar je globoko skrito v kolektivnem ženskem spominu, ki hrani naše celice s strahom pred izražanjem prvobitne ženske moči, ki je neukrotljiva, kot moč narave. Izraz tega strahu pa je ta ženska nemoč, katero si zgoraj nakazal.
Vemo, kdaj nam je bil vcepljen ta strah, a nikakor ne gre za to, da bi kogarkoli (družbeni red, institucijo…) obsojali. Sami smo bili soustvarjalci tistega časa.
In v vsem je smisel, a ker ne vidimo celote, ga ne prepoznamo.
Weirdness, smelo novim pesniškim in življenskim avanturam naproti!
Danaja
Karminsko rdeča
Prispeval/a: danaja... dne torek, 13. februar 2007 @ 11:29 CET
hvala ti za pozornost, ki si jo namenila mojim pesmim. Sama kar ne bi mogla reči – poezija, kakor tudi sebi ne – pesnica. Kot sem že zgoraj napisala, mi je to vse v veliko zabavo, veselje. In če ne bi objavila, bi se ti lističi porazgubili (veliko se jih je).
Napisala si » … besede se dotaknejo bolj bralčeve psihe in sprožijo niz odzivov.« In tako je tudi z barvo. Prav barva je ob opazovanju del slikarja El Greca nekoč v meni naredila globok vtis… in ko sem zadnjič ob opazovanju zarje zahajajočega sonca ugotavljala, da je zimska večerna zarja bolj hladno rdeča, kot poletna… mi je barva karmina vrgla na površje spomine na vsebino El Grecovih slik… in vse tisto, kar sodi zraven: čas nastanka, okoliščine in kolektivna čustva, ki so to narekovala, ter vpliv tega na individualna življenja – takrat in danes. Prav presenečena sem bila, ker sem še zaslutila neke sledi globokega strahu ob tem v sebi. Presenečena, ker sem nekoč vse to že obdelala, »spustila skozi telo« z veliko veliko plesa.
In občutje tega strahu se je izrazilo skozi to pesem, se sprostilo… se očistilo… In mi nekako odprlo oči, razumevanje…
Občutila sem tako, kot si ti zaključila svoj komentar: »Barva ostaja del pesnika, v njem se obnavlja na obredni način – vizualno in konkretno kot velik dogodek duše in srca.«
Bil je dogodek duše in srca, očiščenje in obogatenje – in ostala je zapisana pesem.
Tatjana, veliko dobrega ti želim,
izpolnitve, veselja in užitka ob ustvarjanju
Danaja
Karminsko rdeča
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 13. februar 2007 @ 12:32 CET
hvala za odgovor. Tudi tebi želim veliko lepega, naj ti to oblilje čustev in doživetij doprinese čimveč dobrega in naj te razveseljuje v tvojem hotenju in umetnosti razmišljanja, da se izražaš tako kot ti tvoje srce občuti.
Lep pozdrav
Tatjana