Kraniosakralna terapija je zelo blaga oblika manualne terapije, ki se uporablja za ugotavljanje in reševanje različnih težav. Terapevt z nežnim dotikom rok “posluša” sistem telesa ter zaznava morebitne napetosti in motnje, ki vplivajo na strukture in funkcije telesa. Terapevt vzpodbuja ter spremlja proces vzpostavljanja ponovnega ravnovesja v delovanju telesnih struktur, pri čemer v telesu spodbudi naravne mehanizme samozdravljenja. Globoko stanje sproščenosti, razumevanja in zavedanja med terapijo nam nudi možnost, da spoznamo, izboljšamo ter okrepimo lastne resurse in sposobnosti, kar se navadno zgodi tudi na nezavednem nivoju.
KST je primerna tudi za dojenčke, otroke, starejše osebe ter za odrasle, ki so v šibkih ali akutno-bolečih stanjih.
Kraniosakralni sistem je dobil ime po latinskih imenih za kosti, ki skupaj z vretenci obdajajo živčni sistem, to sta lobanja (cranium) in križnica (sacrum). Možgane in hrbtenjačo obdajajo zaščitne membrane, ki tvorijo okrog njih neke vrste ovoj, v katerem kroži cerebrospinalna tekočina (likvor), katera nastaja v ventriklih, globoko v možganski masi. Kraniosakralni sistem ima svoje lastno gibanje, ki je neodvisno od ritma srca in dihanja. Terapevt ga zazna kot zelo subtilno gibanje, ki se širi po vsem telesu: od lobanjskih kosti, vzdolž hrbtenice vse do križnice, prav tako pa ga preko fascije (vezivnega tkiva) zazna tudi v perifernih delih telesa. Gibanje se terapevtu kaže v različnih ritmih oziroma valovanjih, odvisno od tega, kam usmeri svojo pozornost. Kakršnakoli nepravilnost znotraj osrednjega živčnega sistema ali kateregakoli drugega dela telesa se odraža kot nepravilnost ali motnja v ritmu valovanja cerebrospinalne tekočine.
Kako poteka KST in kako dolgo traja?
Med običajnim kraniosakralnim tretmajem ležite oblečeni v ohlapna in udobna oblačila na terapevtski mizi. Terapevt s polaganjem rok na vaše telo »posluša« dogajanje v telesu. Najprej boste verjetno občutili globok občutek sproščenosti, ki se s ponavljajočimi tretmaji navadno prenese tudi v vsakdanje živjenje. Posamezna terapija navadno traja od 45 do 60 minut, pri otrocih so tretmaji krajši.
Koliko tarapij je potrebnih in v kakšnih časovnih razmikih?
Število tarapij je odvisno izključno od stanja klienta. V primerih akutnih poškodb in bolezni je včasih stanje že veliko boljše po 5-10 terapijah; pri kroničnih boleznih ali resnejših poškodbah je navadno potrebno delati dlje časa.
Terapije potekajo navadno enkrat tedensko ali na štirinajst dni. Pri terapijah, ki trajajo dlje časa, se pogostost terapij po določenem času zmanjša.
Kakšen je občutek med kraniosakralno terapijo?
Za večino ljudi je kraniosakralni tretma prijeten in sproščujoč. Ljudje pogosto govorijo o občutku kot, da bi »jim napolnili baterije«. Včasih klienti med tretmajem občutijo ščemenje, odrevenelost... ali pa podoživijo trenutno bolečino, ki je v zvezi s preteklimi dogodki. Ko to mine, je končni rezultat boljše počutje. Ljudje imajo pogosto občutek, kot da se stvari znotraj njih preurejajo ali kot bi se osvobodili velikega bremena itd.
Ali je KST koristna, če nimam posebnih težav?
Veliko ljudi ugotavlja, da KST vpliva na njihovo boljše počutje in da bolj uživajo v življenju. Njihov nivo energije se izboljša in na bolj pozitiven način so se sposobni spopadati z vsakdanjim stresom. Poleg tega ugotavljajo, da so bolj odporni na različne nalezljive bolezni. KST je namreč tudi preventivna terapija, ki krepi odpornost telesa pred različnimi boleznimi, njeni učinki pa spodbujajo naravne mehanizme telesa, ki vodijo k samozdravljenju.
Kraniosakralna terapija v svetu
Metoda kraniosakralne terapije ima najdaljšo tradicijo v ZDA, kjer so terapevti popolnoma vključeni v njihov sistem zdravstva. V Evropi je kraniosakralna osteopatija najbolj uveljavljena v Švici, kjer je vključena v sistem zdravstvenega zavarovanja in je enakovredna fizioterapiji. Kot komplementarna metoda zdravljenja je priznana še v Veliki Britaniji, Nemčiji, Italiji in Avstriji. Zaradi svoje učinkovitosti postaja vse bolj razširjena tudi v Sloveniji.
Kratka zgodovina
Začetnik in utemeljitelj osteopatije je bil Andrew Taylor Still, ki je leta 1892 tudi ustanovil “American School of Osteopathy”. Stillovo pomembno dognanje je bilo, da sta “struktura in funkcija v telesu neločljivo povezani”. Popravljanje telesne strukture z uporabo osteopatskih manipulativnih tehnik torej izboljša tudi samo delovanje telesa in njegovo sposobnost zdravljenja. Pri zdravljenju pacientov je zagovarjal holistični pristop.
Utemeljitelj in začetnik kraniosakralne osteopatije je bil v prvi polovici 20. stoletja Stillov učenec, ameriški osteopat dr. William Sutherland. Odkril je, da lobanja ni toga struktura ter da šivi med kostmi (suture) omogočajo lobanjskim kostem medsebojno gibanje in prilagajanje. Sutherland je tudi avtor kraniosakralnega koncepta, ki ga je poimenoval primarni respiratorni mehanizem in je osnova kraniosakralnega dela. Temu mehanizmu je lastno nezavedno gibanje, katerega izvor je sila, ki jo je Sutherland poimenoval Dih življenja. Gibanje se manifestira v različnih ritmih oziroma valovanjih, ki se razlikujejo po globini in frekvenci (long-tide, mid-tide, kranioritmični impulz). Poznejši avtorji so ugotovili, da je ta princip gibanja lasten tudi vsem drugim telesnim strukturam, zato je danes v uporabi izraz primarni respiratorni sistem.
Med Sutherlandovimi študenti velja omeniti dr. Rollina E. Beckerja, ki je avtor pomembnih besedil o razvoju kraniosakralne osteopatije.
Novejši pristop, imenovan kraniosakralna terapija, ki ga je razvil in poučeval še en osteopat, dr. John Upledger, se ukvarja s pojavom kranioritmičnega impulza po celotnem telesu, njegova pozornost pa je usmerjena na sproščanje membran in ovojnic. Kraniosakralni terapevt se pogosto bolj neposredno posveča čustvenim in psihološkim vidikom pacienta kot kraniosakralni osteopati.
Sodobno kraniosakralno osteopatijo v osnovi delimo na biomehanični (Newtonov) in biodinamični (kvantni) model. Vodilna osebnost biodinamičnega modela je Franklyn Sills, vodja Karuna inštituta v Veliki Britaniji. V okviru biodinamičnega koncepta, univerzalni princip, imenovan Dih življenja (Breath of Life), ustvarja v telesnih fluidih biodinamično življensko moč, imenovano »sila« (potency), ki vzdržuje in povezuje vse življenjske funkcije znotraj človeškega sistema ter predstavlja notranje, izvorno Zdravje. To Zdravje je v človeku prisotno od spočetja pa vse do smrti. Namen terapevta je ponovno vzpostaviti razmerje med kaotičnimi ali okvarjenimi celicami oziroma tkivi ter med Dihom življenja, silo najglobjih temeljev človeškega sistema.
V katerih primerih je kraniosakralna terapija (KST) učinkovita?
Terapija je učinkovita pri fizičnih bolečinah in težavah, pri popravljanju napak v telesni strukturi, pri odpravljanju vzrokov akutnih in kroničnih bolezni ter pri čustvenih in psiholoških motnjah. Izboljšuje stanje imunskega sistema ter pomaga razvijati dobro počutje, zdravje in vitalnost. KST ima znaten vpliv tudi na čustveno in duhovno sfero posameznika.
Velja poudariti, da s KST lahko odpravimo pogosto zanemarjene vzroke težav, ki so posledica v telesu prisotnih “ostankov” učinkov poškodb ali travm (porod, fizične ali čustvene travme). Telo se namreč odziva na telesne travme (močni udarci, padci, nesreče itd.), čustvene strese, strah, fobije itd. tako, da se telesna tkiva zakrčijo. Večji kot je šok, bolj skušajo tkiva zadržati informacijo in ostati v stanju skrčenosti. Posledica je zmanjšanje učinkovitosti in delovanja telesa, kar pomeni začetek težav (npr. bolečine v križu, bolečine v ramenih itd.) ki se bodo s časom stopnjevale oziroma se bodo pojavile v vsem svojem obsegu šele čez leta.
Nekaj primerov stanj, kjer je uporaba KST učinkovita:
• pospešitev rehabilitacije po mehanskih poškodbah (kosti, veziva, mišičevje);
• vrtoglavice, glavoboli, motnje v ravnotežju;
• težave s hrbtenico in s sklepi (npr. težave s križem, s čeljustjo...);
• obolenja vegetativnega živčevja (depresija, hiperaktivnost, izčrpanost, nespečnost, prebavne motnje...);
• uravnavanje delovanja notranjih organov;
• odpravljanje psihofizične napetosti;
• razreševanje posledic travmatičnih izkušenj;
• po stomatoloških posegih (po kirurških posegih v ustni votlini, pri nošenju korekcijskega aparata, po nameščanju novega zoba itd.);
• priprava na porod (uravnavanje položaja kolkov in medeničnih struktur), delo z dojenčki (deformacije, ki so posledice težkih porodov...).
Učinki kraniosakralne terapije
• občutek sproščenosti;
• izboljšanje simptomov, ki so bili vzrok za obisk pri terapevtu;
• izboljšanje drugih simptomov (npr. nekdo, ki je terapevta obiskal zaradi bolečin v hrbtu, opazi, da se je poleg tega, da so bolečine v hrbtu popustile, popravilo tudi stanje kroničnih migren);
• sprememba vzorcev obnašanja in s tem boljši medsebojni odnosi s partnerjem, prijatelji, družino, itd.;
• večja sposobnost upravljanja svojega življenja na splošno;
• boljše obvladovanje simptomov specifične bolezni;
• zmanjšanje stresa;
• zmanjšanje posledic preteklih travm;
• dobro počutje.
Kraniosakralna terapija je zelo blaga oblika manualne terapije, ki se uporablja za ugotavljanje in reševanje različnih težav. Terapevt z nežnim dotikom rok “posluša” sistem telesa ter zaznava morebitne napetosti in motnje, ki vplivajo na strukture in funkcije telesa. Terapevt vzpodbuja ter spremlja proces vzpostavljanja ponovnega ravnovesja v delovanju telesnih struktur, pri čemer v telesu spodbudi naravne mehanizme samozdravljenja. Globoko stanje sproščenosti, razumevanja in zavedanja med terapijo nam nudi možnost, da spoznamo, izboljšamo ter okrepimo lastne resurse in sposobnosti, kar se navadno zgodi tudi na nezavednem nivoju.
