Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2007012510210886

Tomu Križnarju, sončni osebi četrtek, 25. januar 2007 @ 10:21 CET Uporabnik: Tatjana Malec Sončni žarki imajo svoj dom v puščavi. Tam so zapustili črn žametni obraz. Obraz, ki ga je suša izklesala Nubam in črnim otrokom iz Darfurja in Sudana. V pesku je zapisano ime črnega rodu. V deželi sonca so metulji ognjeni. Nad strehami jadrajo nemirne zvezde in premagujejo razdalje nad peščenimi viharji. Le zvezdi Danici so priraščena vesla domotožja, z dateljni spoznanja črnega sveta. Danica plava po nebu z očmi črnega bisera in s prsti tipa materine izsušene prsi, iz katerih se je pocedila zadnja kaplja mleka. Nekaj kapelj se je oprijelo konic prstov in z njih ni mogoče sprati bolečine. V labirintu vodnih žil Afrike leži srce sveta. Potovanja karavane po pesku. Kakšen veliki pojem! Pogrezanje nog v pesek. Kakšen molk! Dobrota prihaja iz starodavnih čudežev. Pesek se spreminja v seme sonca. Tu ležijo zrna med semenjem praznih besed. Milijardna zrna, ki prosijo za vodo. Okopana in sprana črnina v solzah. Kdo je pripravljen brati pisave prošenj, napisane na oblakih, ki iščejo človeški testament dobrote? So mar to sprevodi otrok, črne pike na belih lotosovih listih na potovanju onkraj? Mitični prah umrlih, Odiseja izsušenih teles, ki prosi za škrge otrokom, za tekočino življenja, da vodnjak zmagoslavno zažubori na mestu, kjer se duše dotikajo in prižemajo h koži, kjer pljuča otrok dihajo prah zapuščenosti sveta, kjer se znoj pomoči spreminja v vodni izvir, kjer se sončni žarki spreminjajo v pšenične bilke, kjer pomeni premikanje peska klic dobrote. V peščenem viharju iščejo Toma Križnarja in ne vedo, da so ga žarki sonca obsijali doma, kjer slavijo vnebohod njegove ljubezni. Komentarji (0) www.pozitivke.net