Stroga roka dolga leta me vodila je,
pazi, da se ne boš prevzela,
če boš kdaj uspela,
mi zabičevala je…
Poti mi ni utirala naprej,
ob domislicah se mojih
večkrat je zgrozila,
se vprašala, če sem to res jaz.
Moj prvi kritik je bila,
prva zaupnica,
bila je vse preveč ob meni,
pripravljena, da si na pleča
natovori še bremena moja vsa…
Včasih z mano je jokala,
včasih peli sva v duetu…
Poznala me je do obisti,
ni pa znala brati mojih misli.
Nenadkriljiva vzornica
me je v vsem prekašala.
Vedno v strahu, da prerano bi vzletela
me je v svojo šolo vzela.
Izredno dinamična oseba njena
ni trpela časa brezdelja.
Česar se je polotila,
nikdar ni naspol pustila.
Svojih uspehov nikoli ni
obešala na veliki zvon.
A sčasoma je telo zbolelo,
utrujeno od napornega ritma
njenega vsakdanjika,
v katerem je sebe
na zadnje mesto stavila.
Njen duh pa ni klonil nikoli,
čudili so se mnogi njeni vztrajnosti.
Včasih mi očitajo,
da sem jo že pozabila,
čim se je, od življenja utrujena, poslovila
in se po tihih bojih pogreznila v trden sen,
ki še zmeraj traja…
Da ne bom govorila
o samih abstraktnih pojavih,
naj ta pesem proslavi
osebo, ki mi dala je ime.
Rada bi ji rekla HVALA,
HVALA, MAMA, TI ZA VSE.
Stroga roka dolga leta me vodila je,
