Dokler sile industrijske revolucije in razsvetljenstva vsiljujejo propagando vecne rasti, ki zanemarja zakone fizike in resničnost prenaseljenosti, do takrat je svetovno prizadevanje za trajnost korak zadaj v doseganju javnosti.
Pred kratkim je združenje Scientific American (SA) izdalo poročilo, kako rešiti krizo klimatskih sprememb in ostalih ekoloških problemov. Kot ponavadi se usmerja na dodatno rast tehnologije in gospodarstva, kot na rešitev svetovnih problemov. Pri tem ne omenja problema rasti prebivalstva. Koncept rasti ostaja sveto nedotaknjen.
V tako imenovanem “načrtu B za energijo” predvidevajo, da bomo “v poznem 21. stoletju energijo pridobivali s fuzijskimi jedrskimi reaktorji, vodikom pridobljenim s pomočjo genetsko spremenjenih mikroorganizmov, veternimi elektrarnami visoko v atmosferi, sončnimi kolektorji, ki bodo krožili po orbiti Zemlje ter elektrarnami na plimo, ki bodo vsi skupaj povezani v eno svetovno superzmogljivo mrezo.” Vendar veliki kontinentalni distribucijski sistemi so izredno kompleksne narave in imajo znacilnost, da odpovejo na izredno obsežen in spektakularnem način. Še bolj strašljivo je dejstvo, da so ti ogromni sistemi upravljani od ljudi in ljudje delajo napake.
Upajmo, da prihodnost ne bo taka kot jo slikajo v Scientific American in kasneje to sliko prevzamejo popularni mediji povsod po svetu. Družba, ki je v popolnosti odvisna od visoke tehnologije v vseh vidikih življenja, je ranljiva na motnje ki prihajajo od višje sile in od ljudi. Kompleksnost današnje infrastrukture že vodi v nepričakovane izpade. Bolj kompleksni tehnološki sistemi prihodnost pa lahko vodijo le še v večje in manj predvidlivejše izpade.
