Dve tretjini predelane hrane vsebuje sojo - Preveč rastlinskih hormonov, ki so v njej, lahko škoduje.
Za dr. Mika Fitzpatricka se je saga o soji začela čisto v slogu Agathe Christie, z mrtvo papigo. Leta 1991 je na vrata laboratorija v Novi Zelandiji, kjer je delal kot svetovalec toksikolog, potrkal ameriški odvetnik, multimilijonar Richard James. Strastni zbiralec eksotičnih ptic je bil prepričan, da njegove ljubljence ubija sojina hrana. Odkar jo je uvedel, so mnoge poginile, nekateri mladički so se prehitro razvili in postarali ali pa so bili neplodni. »Mislili smo, da se mu meša, vendar je imel veliko denarja in je hotel, da ugotovimo, kaj se dogaja,« pravi-Fitzpatrick. Preiskava je trajala več mesecev, rezultati pa niso nič kaj spodbudni.
V laboratoriju so tako ugotovili, da sojino zrnje vsebuje toksine in rastlinske estrogene v takih količinah, da so pri nekaj prostovoljkah povzročili spremembo menstrualnega cikla. Poleg tega se je izkazalo, da lahko poškodujejo ščitnico. James je z lobiranjem dosegel, da so Fitzpatrickove ugotovitve začele resno jemati tudi vlade. Pred petimi leti je britanska vlada sestavila komisijo strokovnjakov za toksičnost hrane in ti so ugotovili, da splošnih zdravstvenih koristi, ki jih pripisujejo soji, ne morejo prav dokazati, nasprotno, določene skupine prebivalstva naj bi bile izpostavljene nevarnosti zaradi velikih odmerkov sojinih proteinov, ki se skrivajo v precejšnjem delu predelane hrane.
Soja v predelani hrani
Več kot 60 odstotkov vse predelane hrane v zahodnem svetu danes vsebuje sojo. Najdemo jo v mešanicah žitnih kosmičev, žitnih ploščicah in piškotih, tortah, siri mlečnih desertih, mesnih omakah, rezancih, pecivu, juhah, klobasah, omakah in namazih za kruh. Na sojo na nalepki opozarjajo izrazi, kot so sojina moka, hidrolizirani ali teksturirani rastlinski proteini, proteinski koncentrat, rastlinsko olje, rastlinski steroli ali emulgator lecitin. Številne oblik, v katerih se pojavlja, kažejo, kak pomembna je za živilsko industrijo: povečuje vsebnost beljakovin: predelanih mesnih izdelkov in jih sploh popolnoma nadomesti v proizvodih za vegetarijance. Preprečuje, da bi se industrijski kruh sesedel, in pecivu pomaga obdržati vodo. Kot emulgator pomag mešati vodo in olje, hidrogenizirano sojino olje pa uporabljajo za cvrtje hitro pripravljene hrane. Soja sestavlja tudi pasjo in mačjo hrano, predvsem pa jo uporabljajo v intenzivni reji perutnine, goveda, svinj in rib. Uvedba sojinih beljakovin, ki sestavljajo kar 35 odstotkov surovega zrna, je omogočila razmah uporabe mesa, ki je postalo cenovno dostopnejše. Sojino olje, bogato z maščobnimi kislinami omega-6, ki sestavlja 18 odstotkov celega zrnja, je medtem povzročilo povojno eksplozijo prigrizkov po vsem svetu. Vsebujejo ga sladkarije, čips, hitra prehrana, vnaprej pripravljene jedi, sladoledi, majoneza in margarina, kar je vzrok, da v naši družbi danes primanjkuje maščobnih kislin omega-3.
Uporabniki sojinega mleka verjetno mislijo, da si delajo posebno uslugo, vendar soje danes pojemo mnogo več, kot se zavedamo, morda celo preveč. Pred 50 leti je zahodnjaki sploh niso poznali. Leta 1965 so je na svetu proizvedli okrog 30 milijonov ton, predlani pa smo je porabili več kot devetkrat toliko, 270 milijonov ton. Da bi zadostili povpraševanju, v Braziliji, ki je danes ena največjih pridelovalk soje, nezakonito izsekavajo velikanska območja pragozda. Ameriške transnacionalke sojo zdaj izvažajo nazaj na Kitajsko, od koder izvira. Poraba se tudi tu povečuje, odkar so Kitajci po velemestih presedlali k zahodnjaški industrijski prehrani.
Zlagana koristnost soje?
James in Fitzpatrick sta prepričana, da je taka odvisnost od soje nevaren poskus. Mrve papige niso bile šala. Kaj pa dojenčki, ki pijejo sojino mleko, sta se vprašala. Če bi otroka hranili izključno s sojinim mlekom, sta izračunala, bi, glede na svojo težo, zaužil za pet kontracepcijskih tablet estrogena. V resnici je že od 80. let znano, da rastlinski estrogeni (fitoestrogeni) vplivajo na človeka. Med temi je največ izoflavonov, ki sestavljajo sojine beljakovine. Zato se je soja uveljavila kot učinkovito sredstvo za blaženje težav v menopavzi, ker pa vsebuje veliko ka1cija, naj bi preprečevala tudi osteoporozo ter varovala pred obolenji srca in ožilja in s hormoni povezanimi vrstami raka. Raziskave, trdi Felicity Lawrence, avtorica članka v britanskem Guardianu, večinoma naročajo ameriške korporacije, ki za dokazovanje koristi soje in njeno promocijo v svetu porabijo 80 milijonov dolarjev na leto.
Britanska komisija njihove navedbe potrjuje le delno, nekaterih ne more dokazati, druge pa spodbija. Raka na dojki fitoesterogeni sicer lahko preprečijo, če pa se je bolezen že pojavila, lahko njen razvoj še pospešijo. Kar zadeva lajšanje simptomov menopavze, koristi soje raziskava ni ne ovrgla ne dokazala, enako je z rakom na prostati. Soja ima verjetno pozitivne učinke na gostoto kosti, vendar rezultati niso povsem jasni.
Glavni argument za uporabo soje temelji na dejstvu, da na Japonskem in Kitajskem do nedavnega skoraj ni bilo srčnih obolenj in raka na prostati in na dojki, vzrok pa naj bi bila večja uporaba soje kot na zahodu. Vendar so je tradicionalno uživali veliko manj kot danes, in če že, se je prej fermentirala cele mesece: uživali so torej le tofu in sojino omako. V obliki zrnja ali izdelkov iz zrnja je niso jedli nikoli. Sojino zrnje kot tako na Japonskem tradicionalno velja sploh za neprebavljivo, manjša razširjenost prej omenjenih bolezni pa je lahko tudi posledica drugih dejavnikov, na primer večje količine rib v prehrani.
Sojino mleko ni za otroke?
Sojino mleko je zahodnjaška iznajdba. Azijci ga niso nikoli pili, ampak je pomenil prvo stopnjo pri pripravi sojine omake. Če z njim hranimo otroka, lahko tvegamo, da bo imel kasneje zdravstvene težave, trdi novozelandski znanstvenik. V Ameriki hranijo z mlekom, ki vsebuje sojo, kar tretjino dojenčkov, v Evropi precej manj.
Profesor Richard Sharpe, vodja medicinskih raziskav na edinburški univerzi, je prepričan, da ima izpostavljenost soji kumulativne učinke: »Če jo uživamo v zmernih količinah, nismo v nevarnosti kakor tudi ne, če uporabljamo sojine izdelke, kakršne tradicionalno uživajo v Aziji - torej v obliki tofuja. Če pa uporabljamo veliko predelane hrane, tvegamo, tudi zato, ker ne vemo, koliko soje zares pojemo. Če bi vam kdo rekel, da v vašo hrano dodajajo hormone, bi bili veseli? Strinjam se, da imajo lahko mnogo koristnih učinkov, vendar - bi hoteli tako hrano? Zavračam predelano hrano, pa konec.« Sporna je tudi neoporečnost večine industrijsko izdelanih sojinih omak.
Na Japonskem in Kitajskem proces fermentacije po tradicionalnem postopku traja osemnajst mesecev, znano pa je, da je industrija ta čas močno skrajšala.
