Srnica še mala si na jasi zavetja išče,
prepusti za hip se soncu in počitek najde
tam, kjer je najlepša paša;
čaka, da se mati vrne.
Skrbne srnice so, urne, zale,
mile so in ljubke, male,
za mladičke svoje jih skrbi
še bolj kot ljudi za svoje otročičke,
saj nevarnost zmeraj nanje preži
in so vedno na begu.
Imajo pač že prirojen in izostren materinski čut,
za življenje svoje male vzorno pripravljajo
in jih kaj kmalu naučijo, kako naj sami zase poskrbijo.
Skupaj delajo prve korake,
učijo se pridnosti in iznajdljivosti,
v borbi za preživetje in obstoj skoraj nimajo obstanka,
so nezaupljive in previdne, včasih zastavijo življenje.
Pravijo, da jih očetje včasih zapustijo,
vendar jih nikoli ne pozabijo in zatajijo svojo kri:
samo po hrano in oskrbo skočijo, zaščitniški in varuhi,
morda so dalj časa z doma, na poti že več dni,
a gotovo spet se vrnejo in najdejo tisto pravo pot,
saj jih srce privede domov.
To je klic divjine.
Srnica še mala si na jasi zavetja išče,
