Enostavno včasih ne prenesemo
odsotnosti in izključitve teh,
ki po duši so nam blizu.
Takšni smo, da vse verjamemo,
zbrano opazujemo,
se hitro česa lotimo,
ustvarjamo in se učimo
drug ob drugem,
drug od drugega
in verjamemo v to, kaj delamo –
skupaj bomo narediti nekaj lepega
zase, zate, zanje in za vse.
Kdaj pa kdaj nam prija mir,
ko pa je vseokrog nas takšen ustvarjalni nemir,
da postanemo prav zbegani, ko se vsakomur mudi.
Pa le najdemo ta mir v duši,
ko pridejo priložnosti,
da nadoknadimo zamujeno,
napolnimo svoje baterije,
v miru preštudiramo in ocenimo
to, kar je bilo storjeno,
kar se je mislilo in načrtovalo
in kar se je videlo uresničljivo,
možno in dostopno, še ne dorečeno,
vendar tako oprijemljivo in mamljivo,
kot da se podajamo v novo pustolovščino
in se kot otroci veselimo,
da se bo spet nekaj dogajalo.
V zameno za čas razvijamo talente,
v zameno za trud dobimo izdelke,
v zameno za predstavo požanjemo aplavz,
v zameno za pokušnjo dobimo izkušnjo.
Življenje nam je mnogo dalo,
mnogo nas je naučilo,
izučilo, izmodrilo.
Tu in tam malo postojimo,
se na drugi breg ozremo,
utrujeni na istem mestu obstojimo
se soočimo z morebitnimi otopelimi čuti,
z zadregami in nesporazumi.
Iščoč pravega trenutka in navdiha se zamislimo,
tu in tam za hip delo odložimo
da se v miru o vsem pogovorimo.
Tu in tam nam je težko in o tem spregovorimo.
Damo se brati, predstavljamo se vam, kdo smo:
tu smo za vas, da nas spoznate
in se vam v celoti izročamo,
da ne pozabite, zakaj smo se sploh srečali.
Ne le zato, ker je pač tako naneslo,
to smo oboji načrtovali,
da ne bi drug brez drugega ostali,
in tako smo se našli in spoznali
in v skupnosti smisel našli.
Zdaj smo tu, zdaj tam, lahko pa pridemo še k vam.
Zato nas pokličite, če dolg vam je dan, če ne veste kam,
če bi želeli biti kaj več, če bi želeli ponovno občutiti,
kako je to, če si komu všeč,
če te brezpogojno sprejme takega kot si,
in te s svojo prisotnostjo še lepšega naredi,
kot si bil svoje najboljše dni,
če te kakor prerodi in se tvoje osebne rasti veseli,
ko veš, da mu zate vseeno ni,
če zna čutiti in poslušati,
če te ne zavrne, ko si potreben pomoči,
če se ne ustraši tvoje drugačnosti.
Ja, zato so pa prijatelji – vi ste naši, vaši mi.
Enostavno včasih ne prenesemo 
