Nekoč je bila sama tema
in nič še ni bilo,
kar bi živelo.
Nato je bila BESEDA kot želja,
in ta beseda je oživela,
se težko pričakovanega dne rodila
in se med nami naselila.
Bila je pred nami,
ko je še nismo poznali
in še nismo vedeli,
kako nestrpno jo bomo pričakovali.
Brez nje bi bili toliko kot živali,
trop brez vodnika,
ptice brez gnezda,
ljudje brez imena,
tema brez svetlobe,
hiša brez strehe,
kruh brez soli,
volja brez moči,
življenje brez dvojine.
Beseda nas naredi šele človeka,
po besedah nas sodijo,
nas držijo za besedo,
imajo prvo in zadnjo besedo
in nas učijo pravih besed.
Sprva smo še tako nemočni,
da nimamo svojih besed,
ker nam še niso dane
in se jim šele privajamo.
Šele začenjamo živeti
in nimamo velikih potreb.
Takrat nam je potrebno samo troje:
hrana, počitek in pozornost,
kar je z eno besedo zaobjeto: Ljubezen.
Sčasoma se besed privadimo,
jih izgovarjamo, se z njimi igramo in sprašujemo.
Takrat se največ naučimo
in kar pridobimo, za vso življenje obdržimo.
Takrat občutimo toplino najpogosteje izrečenih besed:
zagotovo je naše ime prvo na seznamu teh besed.
Ponavljamo, zlogujemo, ugibamo, sestavljamo,
iščemo, ustvarjamo, razmišljamo, se čudimo,
sprašujemo, si zapomnimo;
takrat veliko govorimo,
ko s prvimi besedami
prebijamo ledino
med nami in svetom, kjer živimo.
Takrat se šele privajamo na naše drage očkote in mamice,
nanje se popolnoma zanesemo, v svoj svet jih povabimo,
le zase jih hočemo, če česa ne dobimo, pa jočemo.
To so tista najlepša leta,
ko vse bolj dobivaš svoj obraz
in se spreminjaš iz dneva v dan.
Takrat si še središče pozornosti
in še si varen v materinem naročju.
Takrat te imajo vsi radi, vsi bi te radi videli
in se čudijo tvoji odkritosrčnosti, idejam in hudomušni nagajivosti.
Takrat odrasle hitro v zadrego spraviš,
saj še nisi slišal za bonton,
kar ti na misel pride, rečeš
in te ne skrbi odziv.
Takrat si flegma
in ti je še vse dovoljeno,
ker si pač še otrok.
Trmo svojo uveljavljaš,
iščeš meje, do kod smeš.
Takrat potrebuješ celega človeka zase,
ves svoj svet obrneš na glavo,
dolgega časa ne poznaš
in vse okrog sebe nasmeješ.
Si kot živo srebro,
povsod te je polno
in vse stakneš.
Takrat si raziskovalec
in ljubiš uganke,
rad si umazan,
pri miru nikdar,
ko kaj odkriješ,
se hitro pohvališ
in vsem razlagaš,
kaj ti je uspelo,
rad poprimeš za vsako delo,
vse bi rad vedel, videl in znal
in morajo tvoji dragi starši
zaradi tvojih brezkončnih vprašanj
kupiti Vsevednik, slovar, leksikon.
Rad sediš na tleh,
se loviš, smeješ na vse grlo,
rad se zafrkavaš,
se postavljaš in afnaš.
Rad si ta glavni,
pravijo ti, da si fajn fant, pravi fant od fare.
Vse te ima vse rado,
kamorkoli greš,
se obračajo za tabo,
starše ogovarjajo
in vsak bi se rad igral s tabo.
To je tvoj čas igrač
in tvoja najlepša leta.
Vesela je teta, če te sme paziti
in če ji uspe tebi ugoditi,
če te le ne rabi vsepovsod iskati,
ko ravno ne spiš.
Takrat bi tudi tvoji starši morali trenirati,
saj imaš več kondicije kot skupaj vsi.
Moraš jih tako vzgojiti,
da bodo takoj spoznali,
kdo je tu sedaj ta glavni.
Že od vsega začetka bi morali vedeti,
da boš odslej prva violina v hiši kar ti,
potem pa dolgo nihče in šele nato mamica in ati.
Nikdar ti ne bodo prišli do dna,
ti znaš poskrbeti za presenečenja.
Doma si glasen za (vse) tri,
zate se vsi bojijo
in nadepolne upe gojijo,
verjamejo v tvojo talentiranost,
tolerirajo tvojo razigranost.
Dostikrat v šali porečejo
»Naš mali živc je spet nekaj ušpičil«.
Usta vedno se drže na smeh,
vse se kdaj znajde v tvojih dlaneh,
zdaj že prav lepo kobacaš po tleh,
vse si zapomniš,
skoraj vse smeš.
»Kako je očarljiv ta naš mali cverg.
Bog daj, da bi nas še dolgo jezil,
se veliko smejal in čim pozneje odrasel«.
Nekoč je bila sama tema
