3, 2, 1 - vreme! To bo tudi v letošnjem letu, kot pač vsako leto, spet igralo pomembno vlogo, pogosto celo glavno. Da je temu tako, so pokazali tudi pravkar minuli prazniki. Prav za konec nam jo je namreč zagodlo.
Enim v nadlogo, drugim v veselje, pač odvisno od tega, na kateri strani "vremenoljubov" ste. Če se nad zimo in njenimi podobami v naravi v teh dneh bolj ali manj zmrdujemo, pa se nam še vedno kolca po minuli jeseni, ki bo šla v anale kot ena najlepših v zadnjih desetletjih. Čeprav naravna vodna znamenja pozornim opazovalcem že nekaj časa pričajo o tem, da je vode dovolj le na videz.
Pod površjem je namreč slika precej drugačna in prav tovrstna voda je tista, ki "napaja" večino slovenskega prebivalstva po dolinah in kotlinah. Tam se je za pravkar minule praznike zadrževala "voda" druge vrste, namreč motna in mlečna meglena belina. Ob manj kot devet ur trajajočem svetlem delu dneva se namreč tudi pri jasnem vremenu zrak v dolinah in kotlinah ne more kaj dosti ogreti.
Medtem ko višje zgoraj za to poskrbijo vetrovi ter prisojna pobočja, ki so bolj dovzetna za segrevanje (vpadni kot sončnih žarkov je tod večji, kot nad ravnino), pa je v zatišnih "spodnjih" legah vse bolj hladno. V takem primeru imamo opravka s temperaturnim narobe svetom, bolj znanim kot temperaturna inverzija ali obrat. V tem primeru deluje topel zrak nad hladnim kot nekakšna pokrovka na kuhinjski posodi. Bolj kot sama temperatura zraka, ki z višino raste, pa so v takih primerih pomembni spremljajoči meteorološki pojavi. Vbokle pokrajine v notranjosti Slovenije so kot nalašč za to, da imamo sorazmerno hitro opravka z meglo in njenimi odtenki.
Večje in manjše kotline (na primer Celjska in Slovenjgraška), širše in ožje doline (Dravska in Selška), obsežna in po velikosti nekoliko skromnejša kraška polja (Cerkniško in Dobrepolje) - vse to so območja, kjer imamo pozimi ob dolgotrajnem lepem vremenu opravka z meglo. Seveda pa je najbolj trdovratna (na veselje mngih…) tista v Ljubljanski kotlini! Zato ni nič čudnega, da v takih dneh prebivalci našega glavnega mesta množično bežijo na sonce. Kamor koli ven iz mlečno belega oziroma ponorelega sveta...
Megla se še raje prime tistih dolin in kotlin, kjer je v zraku več finih delcev, na katere se lepijo drobne vodne kapljice, sestavni del vsake megle. Ko jo veter končno razpiha ali pa za to s povratnim sevanjem poskrbijo oblaki nad njo (znamenje za vremensko spremembo!), pa imamo pogosto opravka s sivino, saj se oblačnost stopnjuje iz ure v uro. Nekaj več časa za morebitne prijetne sončne urice ali celo dneve imajo kraji v severovzhodni in vzhodni Sloveniji, saj jih doseže poslabšanje s pol- do enodnevno zamudo. Če smo natančnejši, večina poslabšanj, saj tu in tam namreč pride kaj "slabega" tudi s severa ali vzhoda. So pa v takih primerih padavine precej podhranjene glede na tiste, ki nas dosežejo z zahoda ali še obilnejše, iznad Sredozemlja. Vrnimo se k megli, morda še bolj kot gosposko razgledovanje na megleno morje z višin je doživetje "meglenega preboja". Čista zimska romantika iz belega v modro, pri čemer je najlepši ravno ozek prehodni višinski pas, kjer je vse v ivju. www.dnevnik.si
