Kakor kres se goličava
razžari v zatonu sonca,
iznad borov poigrava
sama v sebi se brez konca.
Tiho spušča se dremava
ista zarja preko roba.
Na obzorju luč sanjava
iste sence riše znova.
Kras pred mano se utaplja,
iz meglic žari svetloba.
Jasna, čista kakor kaplja
oživi iz sanj podoba.
Lahka, medla kot svečava
jutri spet in vedno znova
ugasnila brez pozdrava
bo, še preden bo njegova,
ista pesem zaigrala
moji dragi vedno znova.
Kakor kres se goličava
