Vstopila je v prazno dvorano.
On je ostal zunaj.
Skoz stene je zrla vanj.
Ni ga mogla sleči.
Stena je bila vmes.
Nadel si je rokavice in jo jemal.
Zleknil se je vanjo:
tedaj je vedela, da on pripada noči.
Spreminjala se je v kruh.
On jo je jedel.
Preslišal je žensko v njej.
Razširil dvorano.
Plapolali so nasmehi kot jadra.
Tišina jih je ukrivila.
Dvorana je bila napolnjena
z brezkončnostjo.
Želje in ideje se zapodijo
od stene do stene.
Ona se je raztapljala v vodah,
ki so ga odžejale.
Ni izmerila dolžine njegovih rok,
premera njegovih ust,
ni izmerila razdalj med njima.
Odpadali so oveneli lističi rože.
On jih je pobiral in odnašal.
Prestavljal jo je v oklepaje.
Čas je pisal svojo zgodbo,
dokler se njegova čeljust
ni znašla na njenih dlaneh.
Dvorana je bila polna
njegovih zob.
Praznina je postala premajhna
za samoto in tišino.
Širila se je in širila.
Oster sunek vetra je odprl okno na stežaj
in jo je s svojimi prsti popraskal po lasišču
in vprašal: »Zakaj?«
Namestila se je v fotelj in po premisleku
je zapustila dvorano in je odšla
na dolg sprehod po soncu.
Vstopila je v prazno dvorano.
