Dragi bližnji,
obračam se na vas na vseh kontinentih zemlje s prošnjo Betlehema. Moje ime je Gabriele. Sem prakristjanka. Z nekaj prakristjani smo v bližini Würzburga v Nemčiji ustvarili deželo miru za naravo in živali. Na tem koščku zemlje naj bi se izpolnilo sporočilo Betlehema, ki se glasi: ohranjati mir s soljudmi toda tudi s sobitji, z živalmi in materjo zemljo, ki je, povezana s štirimi elementi, prehranjevalka vseh ljudi, živali in rastlin.
Ravno ob božičnem času mnoge organizacije za pomoč prosijo za prispevke za ljudi v stiski, za sirote brez staršev in za ljudi, ki stradajo. Pokažejo, koliko otrok mesečno ali letno umre od lakote. Prosijo za prispevke, tako da ljudje, ki so brez sredstev, doživijo praznik miru in nesebične ljubezni in začnejo upati, da jim bodo ljudje še naprej pomagali.
Po zakonu ljubezni do bližnjega velja: Eden naj nosi breme drugega. Toda ljubezni do bližnjega naj bi bile deležne tudi živali in zemlja, kajti živali imajo isti dih kot ljudje. Dih je življenje. Nihče ni drugemu človeku dal diha. Tudi živalim, ki so čuteča bitja kot mi, ne more nihče dati diha. Materi zemlji človek prav tako ne more poslati življenjskega eliksirja, štirih elementarnih moči. Zato naj ljudje ne bi objestno ubijali živali in izkoriščali zemlje.
Življenjska moč prihaja edino od Boga. Nam, ljudem, ne pripadajo niti živali niti zemlja.
Življenjska moč v našem dihu nam je podarjena, do takrat ko naša duša preide v onstranstvo. Tja ne moremo vzeti s sabo ničesar od tega, čemur v zemeljskem življenju pravimo imetje. Lahko pa delamo dobro. Zato organizacije za pomoč prosijo, da bi ublažile stisko prav v tretjem svetu. To je dobro in prav, kajti eden naj bi nosil breme drugega.
Ravno božični čas razširi srce marsikaterega človeka. Odpre se za bližnjega. Toda v veliko enost, ki zajema ljudi in zemljo, spadajo tudi živali. Vsepovsod sta stiska in trpljenje živali nepredstavljivo velika. Ljudje, potrebni pomoči, imajo s pomočjo ljudi in organizacij za pomoč, glas na tem svetu. Živali pa so ljudje ponižali v brezpravna bitja. V naši družbi nimajo niti pravic niti vsaj malo glasu.
Nekaj prakristjanov pa je, poleg tega, da hočejo dati glas podjarmljenim, mučenim, preganjanim in kruto pobijanim živalim, začelo graditi deželo miru. Pridobili so in pridobivajo gozdove in polja, kjer ne preganjajo, ne lovijo živali in živalim tam ni treba prestajati mučeniške smrti za blagor človeške sle po užitku. Na tem koščku zemlje se človek in žival srečujeta popolnoma svobodno. Človek in žival postopoma postajata prijatelja.
Gotovo boste ob tem pomislili, da so to rajske razmere. Res je podobno. Živali, ki živijo v miroljubni deželi, spreminjajo svoj značaj. Tako se postopoma spet razvija njihovo prvotno, krotko in plemenito bitje. Čutijo, da se jim ne bo zgodilo nič žalega. Začenjajo razvijati zaupanje do ljudi.
Pomislimo na čas pred približno 2000 leti. Pustimo, da v mislih nastane slika hleva v Betlehemu. Marije in Jožefa ljudje niso sprejeli. Da, zavrnili so ju na vsakih vratih, kjer sta potrkala. Niso jima dali prenočišča. Živali pa so ju sprejele. Dale so svoje jasli, v katere je Marija položila novorojenca in mu postlala s slamo. Živali so dajale toploto in nudile mir, ki ga ljudje tudi takrat niso imeli. Božič naj bi bil znamenje ljubezni. Jezus, Kristus, ni prišel samo k ljudem, ampak tudi k živalim. Miroljubna dežela nudi živalim mir, ki so ga živali v hlevu v Betlehemu dajale dečku Jezusu in Mariji ter Jožefu. Miroljubna dežela, v kateri imajo živali domovino, je še majhna, toda raste in vedno več živali išče v njej domovino in zaščito.
Zdaj se zanje odpira velika možnost, kajti nam, prakristjanom, so ponudili, da kupimo veliko področje - gozd in polja. Ker je to prišlo za božični čas, imenujem to zemljo Betlehemski gozd, področje miru. Ker prakristjani nismo bogati, torej nimamo sredstev, da preprosto sežemo v žep in položimo denar, prosim prijatelje živali na tem svetu za pomoč. S tem dajo živalim glas in prispevajo, da jim lahko ponudimo miroljubno, njihovi vrsti primerno domovino.
Prosim, bližnji, pomagajte nam, saj Jezus ni prišel samo k ljudem, ampak tudi k živalim. Pomagajte pa tudi - živalim vrniti dostojanstvo. Ob nakupu za praznični obed mislite na tista sobitja, ki jih kruto ustrelijo ali zakoljejo v klavnicah, da bi kot kosi mrhovine prispela ljudem na krožnike.
Bog je dal ljudem za hrano to, kar rodi zemlja, prehranjevalka ljudi, živali in rastlin. Bog je rekel v tem smislu: Tako vam predajam vse rastline na celi zemlji, ki dajejo semena in vsa drevesa s plodovi, ki imajo semena. Služijo naj vam za hrano. Vsemu, kar se giblje na zemlji, kar ima v sebi življenjski dih, dajem za hrano vse zelene rastline.
Ne bi smeli pozabiti, da takrat ko se odvrnemo od uživanja mesa, pomagamo tudi mesojedim živalim, da postanejo vegetarijanke. Nebesa nam niso poslala mesojedih živali, ampak je človekova sla številne živali napravila takšne, kakršni so mnogi ljudje, ki uživajo svoja sobitja.
Prosim, pomagajte z darom dobrodelne ljubezni za živali, ki so odvisne od vaše pomoči. Prav one prosijo po meni:
„Pomagajte pridobiti gozd Betlehem,
kraj miru za nas,
trpinčena in mučena Božja bitja brez doma.
Me, živali, smo v enosti, ki jo je dal Bog,
pravzaprav vaši mali bratje in sestre.”
Dragi bližnji, čutim, da pomagate. Vam smem posredovati žiro račun, konto za prispevke in prenesti zahvalo živali? Veselo sporočilo živali ljudem, ki so pripravljeni pomagati, je miroljubna dežela. Če bi jo radi obiskali, ste prisrčno vabljeni.
Tudi jaz, Gabriele, vam izrekam srčno zahvalo za pomoč Betlehemu.
Za svoje prijatelje prosim finančno pomoč za
veliki Betlehemski gozd,
za zajce, srne, jelene, lisice, jazbece, hrčke, prepelice in vse ptice, drevesa, grme in cvetlice.
Dragi bližnji, 
