Ne obstaja človek brez bolečine, a če tak človek obstaja, potem to ni človek.
Te besede sem nekoč nekje prebral, v trenutkih lastne bolečine, ki mi je prinesla
nova spoznanja.
Obstojajo rane katere bolijo, obstojajo rane za katere ni anestetikov. Obstojajo
bolečine katere nas lahko propeljejo do točke norosti. Toda rane niso samo fizične
narave. Mnogo hujše so duševne bolečine, rane srca. Še posebno če te nekdo razočara,
te ne sprejema, če ti ni dal ljubezni, ki si jo pričakoval, te vrgel iz službe
in ti tako ogrozil eksistenco....v nas je torej rana, ki nas boli. Od teh notranjih
ran srca ponoči ne spimo, se prebujamo preznojeni s krikom na ustih in strahom
občutimo kot da je še neka zgoščena prisotnost v naši sobi. So razočaranja,
ki jih zelo težko pozabiš in, ki ti ob misli na to skrčijo želodec od bolečine
in te stisnejo okoli srca ter te tako preženejo v počasno umiranje, tako počasi
veniš.
Toda tudi najgostejša tema ima svetlobo. Celo, če je gostejša tema v naši duši.
Če je bolečina večja, je svetloba močnejša in zdravilo močnejše. Prideš do točke
ko misliš da ne boš več zmogel, ko so tu moči pošle, ko je vsa modrost izčrpana,
tedaj ti nasproti pride Bog in tedaj pridejo nadčloveške moči. Tedaj se v tebi
začne nekaj povsem novega. Bog nikomur med nami ne dopusti bolečin, ki jih mi
ne bi zmogli prenesti, a to je samo zato, da bi Ga mi začeli z vsem svojim bitjem
iskati. Bolečina, ki jo preživljamo je v bistvu znamenje, da nas Bog nekam vodi.
Bolečina nastopi v kriznih stanjih našega duhovnega razvoja.
Vsekakor se postavlja vprašanje, ali je tovrstna kriza resnično potrebna. In,
če je potem se vprašaš: "Čemu?" Ali sta resnično samo bolečina in
beda tista, ki nas prisilita, da začnemo iskati resnico? Ali obstaja pot, ki
vodi do resnice in ni posuta s trnji? Obstaja pot, po kateri bi lahko mlad človek
hodil in na svojem potovanju ne bi izkusil napetosti, ampak harmonijo? In če
takšna pot obstaja, zakaj si jo ne izberemo na našem potovanjem?
Le zakaj nam ljudem ni dano, da bi se nepretrgano duhovno in duševno razvijali
in s tem doživeli razsvetljenje? Ta vprašanja so zelo pomembna, saj se navezujejo
na naš osnovni problem. Mnogi ljudje, ki so doživeli bivanjsko krizo, so se
odpravili iskat resnico, ki bi jih osvobodila, kajti bivanjska stiska jih je
usmerila in spodbudila, da se odpravijo na to potovanje skozi prostor in čas.
Vendar pa je povsem gotovo, da je bila bolečina krize nujna, saj jih je osvobodila
jeće pogojevanja.
Vemo, da je mnogo ljudi odraščalo z privzgojenimi in globoko zakoreninjenim
pogledom na svet Premnogi so bili izpostavljeni trdnim prepričanjem in predsodkom
o religiji in filozofiji. Ko smo bili v našem ranem otroštvu prvič soočeni z
življenjem, takrat je bila naša duša še trdno strukrturirana. Bili smo kot lokomotiva,
ki hiti po tirih pogojevanja. In nujno je bilo, da smo v nekem trenutku iztirili.
Spominjamo se doživetega šoka, kajti v trenutku smo spoznali, da svet le ni
tako trdno zgrajen, kot so nam to pripovedovali. V bistvu je bil ta šok za vse
nas velika milost. Ta iztiritev je bila po obliki različna od posameznika do
posameznika. Vsekakor pa je velika milost, če ljudje nismo podvrženi pogojevanju
že v otroštvu. To slednje sedaj lahko vidimo pri mladih ljudeh.
Kriza, bolečina ni nujno, da je grenka izkušnja, ampak je lahko tudi logična
posledica jasne zavesti, ki se pri posameznikih nove dobe Vodnarja lahko rasveti.
In v takem primeru gre za neko vrsto radovednosti, ki izvira iz želje po spoznanju,
po izvornem spoznanju. Ta želja, ki jo mnogi med vami poznate pa te pelje na
pot k cilju.
Vsakdo med nami mora okusiti določeno mero trpljenja in bolečine. To je neizogibno,
kajti takšno je življenje. Na našem svetu so spremembe neizogibne. Če se branimo
minljivosti in jo ne sprejmemo, potem se oklepamo stvari in ljudi okoli nas,
potem trpimo. Naša stvarna osebnost-ego je ranljiva, se spreminja in stara.
Tu in tam ljudje tudi zbolijo. Nihče pa ne more ubežati bolečini. Živimo v družbi,
v kateri se vsi ljudje borijo z enakimi problemi in slabostmi. Vsi trpijo, izkušajo
bridkost bolezni in nočejo sprejeti spremembe tako, kot nekateri.
Toda ogromna je razlika, če na te izkušnje od same mladosti gledamo iz drugačnega
zornega kota, kakor to nanj gleda večina ljudi, ki to resnico spoznajo šele
po globoki in bridki bolečini, po veliki življenjski krizi. Na duhovni poti
srečaš dve vrsti iskalcev. Iztirjene, ki so doživeli izkušnjo: dobili so spoznanje
iz prve roke-Boga, spoznanje, ki se navezuje na njihovo bit in njihov svet.
Spoznali so mnogo negativnih strani te življenjske dimenzije in spregledali
človeški način življenja, , ki se v njem razvija. Zato so največkrat z vsem
srcem pripravljeni zapustiti to dimenzijo in prestopiti v novo. V njih je evidentno
opaziti, da je vzplamtel odpor do tega sveta, skoraj sovražnost.
Druga vrsta iskalcev pa je spontano ponovno spoznala razkrito resnico. Poleg
tega čutijo potrebo, da ji služijo, ne da bi hkrati zavrnili ta svet. Dogaja
se, da ne razumejo odklonilnega odnosa prvi skupine iskalcev do sveta. No, ni
potrebe po dramatiziranju. Ti ljudje niso nagnjeni k skrajnim odločitvam in
niso, v primerjavi z prvo skupino tako radikalni. Obe vrsti ljudi morata slediti
svoji zastavljeni smeri. Vsekakor pa se učita druga od druge ter se tako dopolnjujeta.
Kot vemo, pravi vsesplošni nauk, da je človek posebno bitje, ker je njegovo
najglolje središče iksra božanskega izvora. To središče se nam lahko razkrije,
če imamo telo in energetsko atmosfero, se pravi nebo in zemljo, ki nam pripadata.
Enako potrebuje božaski plamen, ki izvira iz logosa zemlje in osvetljuje srca
naše zemlje, planet z atmosfero, da lahko izpolni svojo nalogo znotraj sončenega
telesa. Planet in njegovo nebo se razvijata od spodaj navzgor, se pravi iz kraljestva
mineralov do rastlin in živali ter vse do ljudi. V tem je pravzaprav tudi samoozavedanje.
Božanski plamen gre vedno v nasprotno smer: najprej se manifestira kot misel
Boga, božanska ljubezen, božja volja in navsezadnje kot njeno subtilno razkritje.
To subtilno razkritje božanskega plamena pa od abstraktnega do konkretnega uporablja
kot orodje našo bit z zemljo in nebom. Povezujoči člen med zemljo in duhovnim
svetom pa je naše samozavedanje.
Na največjo bariero naletimo zmeraj, ko se obe razsežnosti združujeta. Naše-človeško
samozavedanje mora namreč videti subtilno razkritje od zgoraj, ker ga ne bo
samo spoznalo, ampak bomo z njim sodelovali in se z njim stopili v vseobsegajoče
samozavedanje. To je sad součinkovanja. Samozavedanje neba in zemlje se prelije
v višje samozavedanje, samozavedanje duha in duše. V tej duhovni-duševni spojitvi
se ne moremo izgubiti. Kajti ko se vrela voda spremeni v paro, je para še vedno
samo voda, samo v drugačnem stanju. Ko smo enkrat dosegli to točko v svojem
razvoju, se moramo ponovno roditi.
To rojstvo je neizogibno prežeto z enakimi bolečinami, trenji in težavami kot
rojstvo zemeljskega človeka. Ko se otrok rodi, mora premostiti upor. Stopi v
popolnoma neznani svet in ne ve, kaj ga v njem čaka. Tako je to. Ko se enkrat
rodimo v novo stanje duha in duše, moramo prav tako premostiti ovire. Vstopiti
moramo v neznani svet in se soočiti z različnimi napetostmi. Največkrat velja:
močnejša ko je naša osebnost-ego, večja je kriza, ki potem vodi do iskanja.
V dobi, ki jo živimo vse več ljudi doživlja ponovno rojstvo. Še več, živimo
v času, v katerem se celotno človeštvo pripravlja na ponovno rojstvo. Tega,
se hvala bogu ne da več zaustaviti. Tako smo vsi na robi nekega časa. Kot celotno
človeštvo doživljamo porodne bolečine. Kajti materializem je človeštvo tako
močno oklenil, da nujno spremljajo naše novo rojstvo bolečine, za katere ni
nikakršnih narkotikov. Toda nikakor ne smemo ostati ujeti v bolečinah in stokanju.
Zato, bodimo bojevniki Svetlobe. Nova dimenzija nas čaka, ni v snovnem svetu;
biti mora bolj pretanjena in popolnejša. Prizadevati si moramo povezati z višjimi
življenjskimi oz. informacijskimi polji druge narave.
To dogajanje je opaziti pri mnogih, ki bi radi ubežali materialni omejitvi.
Pomislimo samo na doživetja pod vplivom mamil ali na mnoge vzhodne načine delovanja,
ko so to siljene meditacije ali pa stalno ponavljanje manter. S tem se poiskušati
izsiliti nadtčutna doživetja. Toda to vodi v mnogih primerih celo do abnormalnosti.
V psihoanalizi imenujejo možnosti in informacije, ki so človeku na voljo, kolektivno
nezavedno in arhetipi v človeški zavesti. Ti pojmi, ki jih je ustvaril C. G.
Jung, so našli v današnjem času dostop tudi do znanstvenih krogov. Vendar pa
se vprašajmo ali je to pot, ki lahko vodi človeštvo v prihodnost, ki jo je in
jo želi Bog? Ali lahko res kolektivno nezavedno prinese resnični napredek zavesti?
Se morda pri tem ne bližamo tistemu, kar se je že zgodilo in že obstaja v naravi,
ki nam je znano, ali pride za njo?
S tem v zvezi se lahko govori tudi o morfogenetskih poljih, ki vplivajo na človeka
in so tudi prisotna z določenim namenom. Da, obstajajo, dokazuje enako ravnanje
živali in ljudi na različnih krajih zemlje, iste ideje, ki se sočasno pojavljajo
na različnih delih zemlje in isti izumi. Zdi se se, da so vse to znani naravni
fenomeni! To, kar pa se nam kaže v sv. Spisih univerzalnega življenja, je vendar
pot individualnega človeka k popolnoma drugačni naravi! Tu lahko kolektivnemu
nezavednemu postavimo nasproti individualno nadzavest, prežeto v Božansko idejo
nadaljnega razvoja, to je"stanje nad-biti", ki ga je potrebno pridobiti
z lastno duhovno izkušnjo, individualno. Ta individualna višja zavest je bila
cilj vseh duhovnih velikanov preteklosti in sedanjosti. S tem se je in se hoče
prenoviti svet. V tem primeru, torej ni govora o begu prede svetom!
Mnogi pred nami so dosegli svoj cilj. Obstaja takoimenovano morfogenetsko polje
nadnarave, s katerim se lahko povežemo, če smo zato pripravljeni. Bolečina je
samo znak da nas Bog nekam vodi. To je istočasno znak, da ti Trancsendentno
bitje želi dati nekaj povsem novega. To je spoznanje in prava vera. Prava vera,
torej, nekaj kar moramo mi delati, ampak je to Stvarnik, ki želi v nas samih
delati dobro in nam razsvetliti pot ter nas voditi skozi ta in oni svet.
Moja izkušnja, kot tudi izkušnja drugih ljudi je, da Bog resnično zmore vse
to, kar mi ljudje ne zmoremo. Čim vstopimo v Trancsendentno bitje-Boga, nastane
v našem srcu mir! "Naše srce ostane nemirno, dokler ne miruje v Tebi, o
Bog!"Ta mir je mir, ki v nas vse ureja in deluje tako, da ureja naše okolje:
valovi razburjenja se pomirijo, spori se razrešijo, odgovori na vprašanja se
nam pogosto pojavijo sami od sebe. S takim delovanjem mnogi začutijo, da je
resnični mir, po katerem hrepeni naša duša, nekaj drugega in hkrati neskončno
več kot le blagodejna odsotnost nemira; več kot gola protiutež vsakodnevnih
življenjskih preobremenitev; več kot pogoj za dušno ozdravljenje. Ta vseurejajoči
mir nam hranijo druge moči: je stanje spojitve duha in duše, novo rojene duše,
ki je sedaj povezana z božansko nadnaravo s prvotnim življenjskem poljem in
iz njega živi.
Ne obstaja človek brez bolečine, a če tak človek obstaja, potem to ni človek.
Te besede sem nekoč nekje prebral, v trenutkih lastne bolečine, ki mi je prinesla
nova spoznanja.
