Konec

sreda, 29. november 2006 @ 11:19 CET

Konec je najslajša sladica,
je vrh s katerim sem dosegla vse.
Je kolač in je potica,
pa če sem uspela ali ne.

Konec je, in čeprav mi je hudo,
moram hoditi naprej,
tudi tam kjer ni vse ravno,
moram dalje, v svet brez mej.

Konec koncev bo nekoč konec čisto pravi,
in me bo smrt vrnila naravi.
Pa če bo konec mrzel ali vroč,
dejansko bo tako, nekoč!

Konec bo, ko bo čisto vse zbledelo,
ko ne bo več ljubezni med ljudmi,
ko bo nekoč vse nekam vzelo
in bo konec čisto vsake poti.

Ko vse bo v zrak zletelo
in bo konec vsega kar je bilo,
čeprav se ničesar ne bo razumelo,
bo enkrat pač moralo biti tako.

Konec bo, ko bo moj ogenj le borno dogorel
in ga bodo solze pogasile,
ko bo moj cvet dozorel
in bodo njegove korenine posušile.

Le mene, kdo bo zalival,
ker hočem še rasti?
Kdo me bo skrival,
ko me bo konec hotel ukrasti?

Kdo me bo še objemal,
ko si bom objema želela?
Kdo me bo poljubljal,
zdaj, ko te ne bom imela?

Konec mi je samo obljubljal
in jaz sem mu verjela.
Konec se je samo izgubljal
in jaz sem trpela.

A ko me je našel čisto zares,
je vzel vse kar sem imela.
Vzel srečo, mir, sonce, veselje..
vzel vse ljubezen in skrite želje.

Vzel poljube nedolžne,
odtrgal mi nežen je cvet.
Slutila sem ga, obrisala oči si solzne.
In grem naprej, po ovinkasti poti umret.

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20061129111907279