Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061128032940201

V ozdaju jezika četrtek, 30. november 2006 @ 14:00 CET Uporabnik: Tatjana Malec Nalagam si vrednostno zapoved, živo, otipljivo, zavezujočo zahtevo. Bodi v skladu s tistim, kar se bo iz tebe rodilo v prihodnje. Dopusti si, da si človek med mrtvimi, kjer je meja med možnostjo in prestavljenim v ozadju jezika. Tam je vera in ogenj, da jabolko v ustih dozori. Narečje telesa gre skozi usta in ga drži za uzde skozi glino. Skozi usta shodijo noge. Skozi usta se sprehaja bledolična presta. Skozi usta se sprehajajo prečiščevanja, čudeži in paradoksi pogube. Jezik pristane ne sekalcu. Na kosmatih krilih čmrlja cvetijo češpljevi cmoki in neužitne koščice. Ti jih pljuvaš v morje in žvečiš skale. Usta niso Altamira. So vroča votlina, hrepenenjski kompleks ponotranjenosti ljubiti lastno žrtev in zmago, ki se nosi in skriva za jezikom. Ostrozobo požira neskončne hodnike, ki so postali hladen drget pozabe - lasulja brez vetra, hladne noge brez nogavic, hoja brez markirane steze v gozdu, deževna noč brez brisalnikov na vozilu, vožnja v otroški stajci, izlet s pozabljenimi očmi na nočni omarici. Noro, bizarno noro! Kakšna slepota. Kako noro je prevarana lisica, ki se je skrivala v ustih. Kot miš v moki je ždela in žvečila svoje zadovoljstvo, ko si je uporni kozorog zataknil rogé med suhe veje viharnika, ko je iskal svoj planinski raj. Komentarji (0) www.pozitivke.net