Sredi zelenega morja
se je raztrosil dan,
ki vabi na ples darov.
Cvetje brsti po svojih sledeh
in igre barv mu dajejo popolnost
globoke magične svetlobe.
Zlog za zlogom je sonce
sprejemalo sijoče besede vase
in poduhovljeno svetilo v širjave,
vpletalo in razpletalo globoki glas
vetra in ga vtiralo v zibajoče
vrhove mladih borov.
Silna moč prežema spomin,
ki kakor kretnja iz sebe zaniha
gugalnico davnega časa
v lučeh, ki brlijo zanj
in nesmrtna vlaka njene igre
v vetru sanjajo izgubljene barve.
V vonju jesenskega cvetja
pod tuniko rdečega ruja spijo besede
v igrah puha na koži prsti rožnate barve.
Tu zvenijo viharji borovega gozda
in dražljaji, ki obujajo v sluhu slo,
ki hoče izpovedati slišane glasove,
rešene teže in stisk iz notranjosti
zelenega vala, ki nosi razrešitev v sebi.
Dvignjeni obraz v kamnitem svetu Krasa
oživljen v glasu, kretnjah in igrah besede
riše hvalnico soncu, ki znova vzhaja
v krožečih ritmih z neutrudno popolnostjo
in doseže skrivnost v pomirjajoči svetlobi
večera, ki jo trga z neba, da ne bi potonilo.
Sredi zelenega morja
