Videla sem izmučenega možakarja,
bolj žalostnega človeka brez nasmeha.
Nihče ne bi mogel točno vedeti,
kaj se mu je v življenju zgodilo.
Mogoče je izgubil svojo ženo
in je ostal sam. Bil je obvladano nesrečen.
Njegova žalost se je ujemala z izrazom
bolečih zarez in od nespanja udrtih oči.
Bil je bolj nevljuden kot vljuden.
Zdelo se mi je, da je nekakšen samotar,
zavrt in nezaupljiv in da se ne želi pogovarjati.
V rokah je imel majhno bodičasto živalco.
Držal jo je s takšno nežnostjo v rokah,
da sem takoj videla, da bi jo rad udomil.
Ta osamljen in zagrenjen posebnež
je našel na cesti ježka. Majhno kopico bodic.
Stopil je v dvigalo in ježka odnesel v peto nadstropje.
Živalci je dal jabolka, jagode grozdja,
solato in košček suhega mesa. Ježek je
najprej pospravil meso in nato se je spravil
še na jabolko in grozdje. Ježko se je stisnil v klopčič
in sopihal kot lokomotiva ter glasno zasmrčal.
Možakar, dovzeten za šumenje vetra in naravo
je odnesel ježka v gozd. Zunaj je dišalo po zemlji
in ježek se je veselo kobacal po listju, izginil
v neki krtini in se poglobil v dolgo zimsko spanje.
Videla sem izmučenega možakarja,
