Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061103213318272
Mediji za državljane
sobota, 4. november 2006 @ 05:02 CET
Uporabnik: Pozitivke
Knjiga Mediji za državljane vsebuje študije, ki so nastale v okviru projekta Mediji
za državljane (Media for Citizens). Projekt, ki ga s podporo Evropske komisije
izvaja Mirovni inštitut, obravnava probleme medijskega pluralizma in komunikacijskih
pravic državljanov ter si prizadeva krepiti zmožnost državljanov, zlasti manjšinskih
skupin, za aktivno udeležbo v medijski družbi.
Prva študija vsebuje ugotovitve spremljanja medijskega lastništva in učinkov,
ki jih ima lastništvo na neodvisnost medijev v Sloveniji. Druga se osredotoča
na spremljanje in primerjanje tem, akterjev in govorcev v osrednjih televizijskih
poročilih javne televizije in največje komercialne televizije v Sloveniji. Tretja
pa spremlja prikazovanje manjšin, zlasti Romov, muslimanov, gejev in lezbijk
v izbranih lokalnih in nacionalnih medijih v Sloveniji.
V knjigi objavljamo tudi priporočila za spremembe medijske politike in medijskih
praks na področjih, ki jih obravnavamo. Študije, objavljene v knjigi, in tudi
druge dejavnosti v okviru projekta Mediji za državljane, pa so predstavljene
na spletni strani http://mediawatch.mirovni-institut.si/media4citizens/.
Pri monitoringu medijskega lastništva in učinkov, ki jih ima lastništvo na
neodvisnost medijev v Sloveniji, so avtorji Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić
in Iztok Jurančič obravnavali zlasti vlogo državnih lastniških deležev v medijih,
ki so posledica specifične oblike privatizacije v začetku 90. let prejšnjega
stoletja. Hkrati so poudarili, da pri analizah medijskega lastništva v Sloveniji
izpiski iz delniških knjig ne razkrivajo prave slike, da navajanje podjetij
s formalnim lastništvom ne pove vsega, veliko več pa povedo povezave med člani
uprav ali nadzornih svetov družb, ki so formalno medijske lastnice, in družbami,
ki niso neposredno lastnice deležev v medijskih podjetjih, ampak imajo možnost
upravljati interese. Izpostavili so primer lastniške strukture in njenega vpliva
na avtonomijo novinarjev in medija v osrednjem splošnoinformativnem časniku
Delo. Ko obravnavajo povezanost politike, medijskega lastništva in medijskih
vsebin, ugotavljajo tudi problem političnih pritiskov na medije z usmerjanjem
oglasov. Država ima namreč pomembne lastniške deleže tudi v nekaterih največjih
oglaševalcih, kot so telekomunikacijska in zavarovalniška podjetja ipd. Ko obravanavajo
probleme medijske politike, ugotavljajo sporne zakonske rešitve, zlasti tiste,
sprejete v zadnjih dveh letih. V tej luči so analizirali državno sofinanciranje
medijev. Pregledali so podatke o poslovanju izdajateljev radijskih in televizijskih
programov, tudi tistih, ki imajo status programov posebnega pomena za Republiko
Slovenijo. Ugotovili so, na primer, da imajo izdajatelji programov, ki so bili
med letoma 2002 in 2005 prejemniki državne pomoči, manjši kapitalski donos vendar
tudi nižje stroške dela, kakor velja za povprečje v dejavnosti. Zanimiv je podatek
glede radijskih programov v Sloveniji: sedemnajst jih nima nobenega zaposlenega,
petnajst pa le enega.
Pri monitoringu osrednjih televizijskih poročil javne televizije in največje
komercialne televizije v Sloveniji – oddaj Dnevnik TV Slovenija in 24ur POP
TV – je Marko Prpič primerjal, katere teme in v kakšnem obsegu obravanavata
ter kdo so akterji in govorci v njiju. Za vzorec je vzel marec 2006 in s kvantitativno
analizo prišel do zanimivih ugotovitev. Oddaji sta si namreč po strukturi zelo
podobni, razlikujeta se po nekaterih segmentih. Pomembnejša razlika je še pri
oglasih, ki jih je v oddaji komercialne televizije precej več. Tudi obravnava
po tematskih sklopih pokaže, da v oddajah ni velikih razlik, vseeno pa sklopoma
notranja politika, vojne/konflikti/kriminal/varnost in kultura/zabava/šport/prosti
čas več časa namenja komercialna televizija. V osrednjih poročilih komercialne
televizije izstopa poročanje o kriminalnih dejanjih, v osrednjih poročilih javne
televizije pa je večji poudarek na mednarodnih spopadih. Obe televiziji poročata
pretežno o dogodkih, vezanih na glavno mesto Ljubljano, odsotnost regij in manjših
krajev je najbolj opazna v tematskem sklopu gospodarstvo. Najmanj pa je v obravnavanem
obdobju tem o manjšinah in šibkih družbenih skupinah, o nekaterih ves mesec
ni bil objavljen niti eden prispevek. Tudi nevladne organizacije oziroma civilna
družba niso deležni posebne pozornosti. Ko pa pogledamo, kdo so akterji, ki
nastopajo v analiziranih oddajah, ugotovimo, da prevladujejo politiki, ženske
predstavljajo manj kot petino akterjev, nastopajo pa večinoma v tematskih sklopih
javni servis/socialna država/humanitarno delo in družba/religija ali pa med
anonimnimi akterji. Pri zunanji politiki je pogled obeh osrednjih televizijskih
poročil izrazito evropocentričen, v marcu na primer v njih ni bilo niti enega
prispevka o Južni Ameriki ali Avstraliji. Avtor ugotavlja, da je zlasti skrb
zbujajoče dejstvo, da vse negativne trende – dominacija politike, odsotnost
ali v najboljšem primeru skromna zastopanost manjšin in civilne družbe, prevladujoča
osredotočenost na Ljubljano v notranji in evropocentričnost v zunanji politiki,
neprimerno manj žensk, ki govorijo v oddajah – opažamo tudi pri javni televiziji.
Hkrati je zanimivo dejstvo, da skupna gledanost osrednjih televizijskih poročil
obeh obravnavanih televizij ni na ravni gledanosti osrednjih poročil javne televizije
(Dnevnika) na začetku 90. let prejšnjega stoletja.
Pri monitoringu prikazovanja manjšin, zlasti Romov, muslimanov, gejev in lezbijk
v izbranih lokalnih in nacionalnih medijih v Sloveniji je Roman Kuhar vzel za
vzorec februar 2006. S kvantitativno in diskurzivno analizo medijskih tekstov
o omenjenih manjšinskih skupinah je ugotavljal, kdo govori, kaj in kako govori,
čigavi pogledi in interpretacije se reproducirajo, kakšne so implicitne predpostavke
v medijskih tekstih o manjšinskih skupinah in katere diskriminatorne prakse
medijski teksti legitimirajo. Analiziral je 249 medijskih tekstov, ki so bili
povezani z muslimani, Romi, geji in lezbijkami. Največ – 78 odstotkov – jih
je bilo v obravnavanem obdobju povezanih z muslimani, in sicer zato, ker je
prevladovala tema o karikaturah preroka Mohameda. Medijske tekste so večinoma
napisali moški, tudi med sogovorniki medijskih ustvarjalcev so prevladovali
moški. Med 390 sogovorniki in sogovornicami – med njimi je bilo največ politikov
oziroma političark – je bilo celo 89 odstotkov moških. Izmed 194 tekstov o muslimanih
sta jih največ objavila Delo in Večer. Epizodo o karikaturah in protestih je
avtor označil za obliko medijske moralne panike, hkrati z njo pa je bila na
delu stereotipizacija, s katero se je ustvaril vtis, da je nasilje splošna značilnost
vseh muslimanov. Učinek generalizacije je bil dosežen tudi tako, da so zahodni
govorniki navajani z imeni, priimki in funkcijami, na drugo stran pa je postavljen
»glas muslimanskega sveta«, poenoten v eno mnenje in pogosto izenačen z glasom,
ki je najbolj radikalen. Med govorniki in govornicami v medijskih tekstih o
muslimanih je bilo 290 moških in le 26 ženskih, kar 13 odstotkov pa jih je predstavnikov
rimskokatoliške verske skupnosti. Avtor med diskurzivnimi mehanizmi prepoznava
tudi odsotnost konteksta, to pa omogoča, da je musliman izenačen z neciviliziranim
radikalcem. O temah, ki so povezane z muslimani in islamom, so v obravnavanem
obdobju v izbranih medijih največ razpravljali evropski in ameriški politiki,
razmerje med zastopanostjo predstavnikov iz »islamskega sveta« in predstavnikov
»zahodnega sveta« pa je skoraj dva proti osem.
Skoraj dvajset odstotkov vseh medijskih tekstov o Romih je objavljenih v kontekstu
črne kronike in poročil o kriminalnih dejanjih. V obravnavanem obdobju so Romi
najpogosteje obravnavani v tematskih okvirih kriminala in razprave o osnutku
krovnega zakona o Romih. V medijskih tekstih o njih je nastopilo 45 sogovornikov
in 15 sogovornic, pretežno so bili to glasovi tistih, ki niso del romske skupnosti.
Romi so v večini člankov pasivni objekt, ki povzroča probleme. Najpogostejša
fraza je »romska problematika«, medijska reprezentacija Romov kot problema pa
se je osredotočala na dvoje – izobrazbo in zaposlitev. Romi so opisani kot neizobraženi
in nedelavni, tudi sicer je vanje projicirano tisto, kar je negativno, drugačno,
necivilizirano. Ko pa se v članku opisuje prevajalec Rom, ga medij predstavi
kot posebneža in izjemo med nekulturnimi Romi.
Število medijskih tekstov – 14 – o gejih in lezbijkah v obravnavanem obdobju
potrjuje tezo, da je to marginalna novinarska tema. V medijskih tekstih je homoseksualnost
še vedno razumljena kot eksces ali eksotika. V zadnjem obdobju je tema gejev
in lezbijk najpogosteje postavljena v kontekst politične razprave o registraciji
istospolnih partnerskih zvez. Mediji pri obravnavanju homoseksualnosti te teme
ne medikalizirajo več, vendar v medijske reprezentacije še vedno uhajajo diskurzi,
ki reproducirajo stereotipne podobe. Med tipičnimi medijskimi reprezentacijami
homoseksualnosti v obravnavanem obdobju je tudi prikazovanje homoseksualnosti
kot skrivnosti. Drugače kakor pri medijskih tekstih o muslimanih in Romih, so
v tekstih o gejih in lezbijkah sogovorniki in sogovornice medijskih ustvarjalcev
pretežno lezbijke in geji sami, predvsem aktivistke in aktivisti gibanja GLBT.
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko
Prpič, Roman Kuhar
vir: http://mediawatch.mirovni-institut.si/edicija/seznam/18/
Komentarji (0)
www.pozitivke.net